Jesenski ognji

Že davno je zorenje izšumelo

iz venca naših gmajn in vročih lok,

nebo je kakor brajda se razpelo

nad naše zemlje težki, zreli plod.

Z vetrovi ptiči so od nas odpluli,

vse bolj boli me njihov daljni val,

ljudje jesenske ognje so razsuli,

žerjavica medli v praznoti tal.

France Balantič 29. 11. 1921- 24. 11. 1943

Lom

Ime hriba nam je bilo malo dvomljivo. Ali je nastalo zaradi tega, ker se na koncu gorskega hrbta, ki se vleče od Rogatca, Lepenatke, Kašnega vrha, Kranjske rebri in Plešivca končuje na neizrazitem vrhu poimenovanem Lom in se nato odlomi v dolino Črne?

Dvome je razblinil vihar. Lom je kraj, kjer se je drevje zaradi močnega vetra polomilo. Lanskoletni nesrečni (srečni, ker ni bilo človeških žrtev) trinajsti julij 2008. je prinesel veliko dela v podrtih gozdovih.

Po letu je spremenjena in polomljena pokrajina dobila še bolj spremenjeno podobo.

Jeseni je prišel čas, ko se sadi novo drevje. Za nove generacije, za nov polom.

Raduha

Doma je zacvetela trobentica. Toda, ali ni trobentica znanilka pomladi. Ko jo utrgamo in zatrobimo z njo je tu čas, ko nastopi pomlad. Sneg se stopi in hitro se pojavijo ti rumeni cvetovi. Toda zdaj je jesen. Konec novembra je tu, trobentice pa cvetijo?

Lepo obdelani in pograbljeni travniki se pripravljajo na zimsko spanje. Visoko na gori so ljudje našli možnost preživetja in si ustvarili domove. Številne razložene kmetije se visoko nad Lučami nastavljajo poznojesenskemu soncu.

Na vrhu je pogled navzdol usmerjen v doline, pogled na druge gore je lep in mamljiv. Severne strani gora se skrivajo v globokih sencah. Njih skalna pročelja so dostopna le izbrancem, ki si to želijo in so zato pripravljeni.

Med ruševjem se vijejo steze, ki si skorajda ne zaslužijo takšnega imena. Bolj spominjajo na premetavanje ...

Včasih, ko so bile šolske poletne počitnice še bistveno daljše, so bili dnevi lepi in brezskrbni. Tedaj je Ata daleč spodaj na desnem pobrežju Savinje dejal svojemu vnuku: "A vidiš, tamle gori je pa Raduha. Na njej je zdaj še več kot pet metrov snega," in pokazal s prstom proti oddaljeni gori. To je bilo v mesecu juniju pred skorajda .... leti. Nekaj deset let pozneje se je ta isti, (zdaj) že pokojni Ata, včasih tudi flosar, že spraševal: "Kam je pa zdaj voda šla? Zdaj ne bi mogli peljati splava po Savinji niti v največji povodnji!"

Od takrat sem bil že nekajkrat na Raduhi. Segrevanje in spreminjanje ozračja na zemlji je seveda vidno tudi na tej gori.

Sneg je letos kaj hitro zapadel. Vendar so topli JZ vetrovi, kaj hitro postavili stvari na svoje mesto. Verjetno je, da tistih petih metrov snega, kot je bilo to včasih na začetku poletja, ne bo vsaj še nekaj časa! Najbrž smo se zamerili Velikanom in Velebabam.

http://picasaweb.google.si/stupar.boris/Raduha21112009#

Sončni zahod

Iz predsmrtnic

Tone sonce, tone

za večerne gôre,

ž njim le moja toga

vtoniti ne more.

Zjutraj sonce vstane

lepše še žareče,

ž njim pa radost meni

vstati nikdar neče.

Toni sonce, toni,

drugim tôpi bôli,

njim na srečo vstajaj,

če za mé nikoli.

Simon Gregorčič

DRUGAČNE ZGODBE - Tomažu

Vrata so kot vsestranski simbol življenja in smrti, prehoda v novo življenje. Kamniški »mulci« se slej ko prej, hote ali nehote zagledamo v te tako ljube nam gore in v ta Vrata. Pogled po vzponu, ki ga doživiš na drugi strani, je pač pogled v globino. Iskanje pogledov in gledanje z višine pa je lastnost alpinistov, ki se v svojem plezanju po stenah srečujej(m)o z novim in neznanim, z iskanjem samega sebe v plitvinah sveta.

Če sem takrat še kot »mulcu« Tomažu spregovoril ene od prvih besed v njegovih aktivnih začetkih alpinističnega življenja, je prav, da nekaj napišem tudi ob koncu njegove življenjske poti.

Vse od vzpona po Južnem razu Turske gore naprej smo lahko spremljali, kako se je kalilo to »jeklo«. Nismo te pretirano spodbujali, ker smo se bali tega, da bi preveč hitel in si s tem onemogočil popoln dvig v višave, ki si jih je tako želel. Zato smo lažje razumeli, da si znal pobrati dobre stvari in opraviti z zate nepomembnimi. Ker pa samo po sebi ni večvredno dejanje samega alpinizma, je bilo radost z moje strani mnogo večja, ko je nekaj let pozneje Tomaž stopil tudi med gorske reševalce.

V temni noči smo se odpravili navzgor. Nad ta Rjavo gričo se je sneg začel svetlikati, saj mu je dež, ki je padel povrhu, dodal led in ustvaril varljivo trdo skorjo. Zime so bile takrat skoraj praviloma takšne. To je zahtevalo še previdnejšo hojo in plezanje. Čevlji so škripali in s težavo smo prišli do Vrat. Kljub temu, da smo prišli med prvimi, se nam še ni ljubilo kreniti naprej. Preoblačili smo se, govorili v prazno, tako da se je dan prevesil v nov dan. Klici z gore so postajali vse bolj nestrpni, zato so se posamezne naveze že odpravljale naprej. Beni in Pubi, zatem pa Tomaž, Damjan … Nekako z odporom se le pripraviva tudi z Genadijem in kreneva v mrzlo noč. Na robu, kjer pogled navkljub temni noči in zimskemu strupenemu mrazu že zaznava globino, se med pomikanjem navzgor zazrem v snežno pobočje. Kljub belini, ki naj bi ponoči osvetljevala pobočje, se v noči ne vidi najbolje. Soj svetilke na glavi k temu še dodatno pripomore. Nenadoma pa po gladkem severnem pobočju Brane zdrsne drobna lučka, ki hitro pridobiva na hitrosti. Drsi navzdol, dokler ne izgine v temi. Prvi trenutek je misel še sproščena in pomislim, da je nekomu pač padla svetilka in zdrsnila navzdol. Pa vendar kmalu v radijski postaji že zahrešči. Beni, že visoko zgoraj nad Boštjanco, kliče: »Kdo je zdrsnil, eden od naših je zdrsnil!«

Kljub presenečenju se hitro sestavimo. Ugotavljamo, kdo je zdrsnil. Ko dojamemo, da je bil to Pubi, se dogovorimo, da Beni, ki ima s seboj odejo, odide na vršino Brane. Tam sta že Janez in poškodovani Aleš. Prebivakirajo naj noč zgoraj, mi pa poskusimo najti Janka, ki je zdrsnil. Postavimo se na rob visoko nad Lijakom. Redke skale so odete v sneg in požled, špranje so povsem zaledenele tako, da ne moremo zabiti niti najmanjšega klina, zato kar stoječ na južni strani varujemo in spuščamo Tomaža navzdol. Suvereno, kot si to počel v gorah, si odpikal navzdol, mi pa smo skozi roke spuščali vrv in vedno novi vozli so se pomikali skozi roke. Tomaž je spodaj vseskozi iskal našega prijatelja, vendar ni v Lijaku, kjer je zadnja možnost, da se človek, ki zdrsne na severnem pobočju Brane zaustavi, našel ničesar. Nastopila je nemoč, ki je nam ljudem tako dobro znana in poznana. Tomaža smo odvarovali nazaj med nas. Ob takšnih dogodkih se ljudje spremenimo. Sami sebi postavimo vprašanja. Radi bi zavrteli čas nazaj, pa ga ne moremo. Nedvomno se je ta naš odnos spremenil. Le redko se še dovolj sproščeno veselimo ob rešenem življenju.

Zvečer me pokliče brat in na kratko pove, da se je nekdo zaplezal v zahodni steni Brane. Pravi, naj pridem dol in vzamem s seboj opremo in potrebščine za čez noč in še za naslednji dan. Ko se pripeljem v Bistrico, je tam že precej reševalcev in počasi izvem, da je bilo opravljeno že iskanje s helikopterjem, ki pa so ga nemirni zračni tokovi tako grdo prevrgli, da so se rajši umaknil. Zaplezanega planinca je že celo popoldne iskala skupina gorskih reševalcev, ki pa je bila tudi neuspešna. Genadij je zunaj spraševal in poskušal dobiti podatke o tem, kaj in kje so že preiskali. Mene pa je nekdo od zadaj prav močno, povsem po njegovo, lopnil po rami in pri dejal: »No, kako je kaj ´tastar´!« Kdo drug kot ti Tomaž. »Pejd, greva za šank, bova spila kavo, noč bo še dolga!« mi reče. Videl sem, da voda ne gori in da je pred nami še dolga noč. V dolgem pogovoru sva se oba kar nekako izogibala temu, da bi Tomažu lahko dejal, naj gre zraven, saj bi nam lahko prišel prav, kot le malo kdo! Tomaž se je odločil po svoje, tako kot je bilo takrat prav. Počistil je neprijetne zadeve in se rajši povsem posvetil alpinizmu. Tako smo mi odšli proti Vratom, on pa v svoj dom.

Naj končam tam, kjer si bil zelo rad, pod Rzenikom. V svojem zapisu je Dolfe Čebulj* zapisal: » Rzenik pa za nas ni prazna stena, športni prostor. To sivorjavo skalno pročelje nad dolino Bele je naša usoda in naša sreča. V njem najdemo mi, njegovi oboževalci, notranji intimni duhovni izraz plezalca in v njem iščemo uteho, pozabo in osebno radost …tudi mi Kamničani imamo svoj Rzenik.« Tako bomo tudi mi po tolikih letih dejali: »Kamničani in Slovenci smo imeli Tomaža in njegov duh bo večkrat zaplaval tam v sencah pod Rzenikom, v katerega kroniko si zapisal nepozabna dejanja. Med skrivenčenimi macesni bomo iskali spomine in občudovali nevidne sledi, ki si jih zapustil!« Meje, ki si jih postavil, so lahko trajne in novim generacijam alpinistov ni potrebno, da bi jih spreminjali. Ob iskanju svojih Vrat lahko postavijo svoje meje, nove in drugačne, saj je tudi nad Belo še veliko sten povsem nedotaknjenih.

* Adolf Čebulj – Prispevek k kroniki Rzenika PV 1953/9

Tomaž Humar 18. 2. 1969 – 10. 11. 2009

Sreča in nesreča,

moč in nemoč,

največje človeške iznajdbe,

a čas kraljuje,

nad vsem tem!

Pod Rzenikom 13. 11. 2009

Podlom 18. 11. 2009 Boris Štupar

Za

Pokopališče macesnov

Nad dolino, v senci za steno stojijo macesni. Žilavi so a jim čas ne nakloni visoke starosti.

Stena se vseskozi spreminja-razi. Kamenje in led se kruši ter padajoč v globino tolče po macesnih, ki rastejo po obširnih meliščih.

Rod macesnov se nadaljuje tam kjer imajo boljše pogoje. Tu pa stojijo trdi in okamneli.

Helikopterske vaje lavincev

Vari ni prav nič vesela, morda deluje celo malo otožno

Viseč na jeklenici se še nekajkrat odrineš in ...

Kar na letališču se vkrcujemo v helikopter

Ni zagon, ampak pričvrstitev

Vse je bilo super je dejal pilot, pripomb drugih je bilo malo in tako je bilo hitro konec. Dvakrat je ta vaja odpadla in sedaj je tudi to za nami.

7. 11. 2009 Boris Štupar

Bobnarjev plaz

Prvi novembrski sneg pada in kmalu se bo poletna slika spremenila. Nabralo se bo dovolj snega, da se bodo sprožili tudi snežni plazovi - lavine!

Stoječ na grobu, ob nebroj svečah, ki plamenijo po grobovih se spominjamo ljudi, katerih ime je zapisano na nagrobniku. Nekaj mi pravi, da sem na nekaj pozabil in čez nekaj dni se spravim k starim Vestnikom. Star cepin in bajla me spomnita na to, kje moram gledati.

Proti koncu letošnje zime (2008 – 2009) smo prvi dan v marcu, sredi noči pobirali trupli plezalcev, ki sta skupaj z lavino »letela« in obstala spodaj, zakrita s snegom na Bobnarjevem stožcu (plazu). Pred 32-leti sta Beni in Dule plezala prvo ponovitev Bobnarjevega plazu (po alpinističnem štetju). Tudi onadva sta se zavedela, da je nevarno početje blizu letenju. Eno noč in toliko let pozneje pa vendar tu je zapis, ki ga je napisal Beni za Planinski Vestnik.

Bobnarjev plaz

Kot edina potnika sva se z zadnjim avtobusom pripeljala v Kamniško Bistrico. Še vpis, dve imeni in ena sama kratka beseda: Bobnar. Znajdeva se pred vrati. Ozirava se po znanih oblikah, temnih in veličastnih v luninem siju. Nebo je temno, a čisto kot jezerce ob izviru Bistrice. Tema in sinja barva se prelivata v biserno bledem siju neštetih zvezd. Kreneva v gozd. Mrzli žarki lune prodirajo nad drevesi do tal, brišejo temo in odkrivajo toplo rjava listje, ki šumi pod nogami. Razvejana drevesa se prepletajo s strahotno črnimi piramidami smrek. Vsa pa silijo le gor, tja pod brezkrajni skrivnostni nebesni svod. Tudi midva greva gor - v Brano. Zakaj? Mar zato, ker so Bobnarja prvič preplezali šele pred dobrimi oseminštiridesetimi urami? Mar zato, ker je bila ta grapa, ki jo prekinjajo strmi skoki, ki izrazito para JJZ pobočje Brane od vrha do tal, že dolgo problem v tem delu? Tudi zato.

Mar zato, ker Bobnar skoraj sleherni zimski dan bičajo plazovi? Greva izzivat nevarnost? Greva!

Toda midva sva se pripravljala in čakala vso zimo. Čakala sva mnogo nedelj; danes so razmere idealne. Že dolgo ni snežilo, temperatura je že dva dni precej pod ničlo, luno imava vso noč do šeste ure zjutraj. Zato sva krenila kar sredi tedna. Dule je šel na avtobus naravnost iz šole.

Pol ure je minilo. Že sva na Lepem Kamnu. Pred lovsko barako »Žmavco«, kakor ji pravimo. Gledava steno in oba čutiva spoštovanje pred njo. Mika naju spanec v bajti, toda tokrat sva odločno zavila med drevesa pod steno.

Skoraj bi se zaplezala, še preden sva našla smer. Po strmih travah, posejanih z majavimi skalami, se spustiva k velikemu stožcu snega, ki ga je nasul Bobnar. Spomnim se zgodbe, ki pravi, da je kmet Bobnar iz Tunjic po tej grapi spuščal macesne, spodaj pa so od grčavih debel ostale samo še trske. Dopovedujem si, da plazu danes ne bo, da so razmere idealne, midva pa dovolj pripravljena. Še za hip naju obidejo ti občutki. Takoj jih spet zamenja prejšnje zdravo, bojno razpoloženje. Ob vznožju kiklopskega stožca se pripraviva, in nekaj pojeva. Nadeneva si opremo. Pri tem ugotovim, da pri svoj derezi Interalp manjka spojni vijak. »Mar bova morala odnehati. še preden sva sploh začela?« se smeje vpraša Dule. Pustim ga pri miru in vtaknem v luknjo pomožno vrvico. Za silo bo nadomeščala vijak. Toda. kako dolgo?

In sva šla. Ura je 20.00. Najprej vštric po snežnem stožcu, nato drug za drugim v ozkograpo. Lahka nahrbtnika, v katerih nimava nič drugega kot prvo pomoč, svetilko in nekaj hrane, ter treningi zadnjih tednov, nama omogočajo, da napredujeva hitro, zraven pa imava prekrasen občutek lahkotnosti.

Začenja se Bobnar. Grapa je tu spodaj položna, južni sneg prekinjaja strmi skalni pragovi. Greva hitro, osredotočiva se le na plezanje, z ničimer ne vznemirjava nočnega miru.

Po manj kot eni uri prideva do skalnega skoka. Kopen je pa previsen tudi. Opreme nimava dovolj, zato se mu ogneva v levo. Snameva dereze in se naveževa. Skala je dobra pa tudi precej nerazčlenjena je. Dule gre naprej. Potem greva po kopnem, nekoliko krušljivem svetu rahlo v levo še dva raztežaja. Nad sabo spet zagledava grapo, tokrat že lepo zalito s povsem trdim snegom. Še vedno je precej položna (350).

Spet zvijeva vrv in pri tem oceniva spodnji del z II, kopne raztežaje pa IV. Ozreva se po okoliških vrhovih, ki se jim vrhovi v luninem siju belo leskečejo, in prisluhneva gamsjim žvižgom. Tu v Brani imajo res svoje kraljestvo, v strmi steni, med travami, rušjem in osamljenimi macesni so suvereni gospodarji. Gledava dol in poslušava, če

bi zaslišala glasove prijateljev, ki sta bila tudi namenjena v Bobnarja. Nič ni bilo čuti. Dovolj počitka. Do vrha je še daleč. Položni del je za nama. Ura je polnoč in moja dereza se je prvič pokvarila. Zal to ni bilo tudi zadnjič, saj se je do vrha vsaj še trikrat. Vstavim nov konec »prusika«. Spet ,se naveževa. Nad sabo vidim skok in hočem naprej. Toda varljiva je lunina svetloba, kajti moj raztežaj se izteče tik pod skokom, ki se ga potem loti Dule. Visok je kakih 15m in je zelo strm, gotovo ima 80° naklonine.

V srednjem delu je nekaj metrov povsem navpičen. »Dober trening za Francijo bo tole,« meni Dule. »Ja,« kratko pritrdim.

Zabijem klin. Odlično drži. Kljub temu mu pridružim sotrpina. Duletov cepin ne prijema, zato mora za eno roko kopati oprimke. Ledno kladivo Interalp, za katerega so nama na odseku rekli, da je preveč ukrivljeno, pa odlično prijema. Na srečo sva z enakimi oborožena oba. Počasi nama gre. Ekstremno težkih mest v ledu nisva vajena. Naposled sva čez. Počutiva se dobro; nekako ponosna sva sama nase. Nič ne govoriva, le strmiva v noč in v ozebnik nad nama. Če ne bi bila dva, bi bil občutek kar malo moreč.

Do vrha sva imela še dva malo manj strma (70-75°) toda daljša skoka. Zadnji je bil visok okrog 30 m in je bil povsem leden. Prvikrat sva občutila, kaj se pravi biti v stiku s steno le s štirimi zobmi derez ter konico cepina in kladiva. Ko sva premagala tisti prvi strah, sva se počutila nekako svobodna in neskončno lahka. Tak občutek morajo imeti ptice. Leteti - davna želja človeka. Če bi moja dereza v teh skokih kdaj popustila, bi najbrž na svoji koži občutil tako »letenje«. Na srečo ni.

Grapa se je spet položila (okrog 45°), ni pa je hotelo biti konca. Poleg vsega sem moral še popravljati derezo, ki je neprestano nagajala. Naposled sva stala na grebenu. Prav pod nam se spušča k Pastirjem Bosova grapa.

Nemo sediva na vrhu. Jeva rozine. »Še daleč je do vrha,« godrnjam. Spet greva. Že stokrat prekleto derezo si pripnem k pasu. Dovolj mi je neprestanega popravljanja.

To noč sva šele videla, kako je Brana lahko visoka in dolga. Na vrhu sva. Sprejme naju veter. Prav tedaj se skrije tudi luna. Zdi se, da jo je pregnal mrzli sever s svojimi valovi.

S pogledom še zadnjič objameva Planjavo, Zeleniške špice, Vežico in mogočni Rzenik tam v ozadju. Pogled objame stene, misel beži ... Toda treba je naprej. Po počitku ob soju svetilk in ob škripanju ledenega vetra sestopiva po Šiji. Sestop traja dve uri.

Pred kočo na Kamniškem sedlu si krepko stisneva roki. Srečna in ponosna sva, ker sva zmogla Bobnarja. Nato vstopiva v zimsko sobo. Edini prenočevalec nama gostoljubno skuha čaj. Iz Borovnice je. Daleč ima do gora, ne kot midva, ki jih imava pred nosom. Ura je šest zjutraj. Zdanilo se je, midva pa, drsajoč se, sestopiva s Kamniškega sedla. Meni se mudi na avtobus. Rad bi izkoristil opravičilo, ki ga bom dobil za ta dan, zato grem smučat na Veliko planino. Dule nima te sreče. Odpelje se domov, popoldne pa na šest dolgočasnih ur v šolo.

Janez Benkovič - Beni

Grapo Bobnar so prvi preplezali - Franc Bergant, Janez Vodlan in Rado Mrdjenovič v noči od 26. na 27. februar 1977. Osrednjemu delu so se umaknili v levo (250 m). V noči od 1. na 2. marec 1977 sta opravila prvo ponovitev Dušan Podbevšek in Janez Benkovič.

Umaknila sta se le največjemu skoku nekoliko levo (80 m).

Ocena spodaj II, zgoraj III, IV, mesta V; povprečna naklonina 40°; naklonina skokov 70-85°; višina 900 m; čas plezanja 6 ur in še ura do vrha Brane.

PV 1981/2

Požarjenje

"Naši" predniki so bili za svoje preživetje prisiljeni obdelovati tudi hribe. Na zložnih hrbtih gora se še dobro vidi to početje, čeprav je že kar nekaj časa minilo od zadnjih "požigov". Aleksander Videčnik takole opisuje to početje:

Že nekdanji fevdalci so poskrbeli, da so bili tudi hribovski predeli poseljeni. Tedanje hube so zajemale veliko gozdov, ki jih je bilo treba spremeniti v obdelovalno zemljo. Zelo star način tega početja so ljudje imenovali "delati požare". Strokovni izraz pa je »požigalništvo«. To delo je bilo zelo naporno, pa tudi nevarno, saj je bila nevarnost, da ogenj, ki je uničeval podrast in očiščeno gozdno zemljišče, zaneti še druge gozdne površine, kar bi pomenilo katastrofo.

Kako so delali požare?

Najprej so s sekiro temeljito posekali in očistili celotno površino namenjeno požigu. Že od nekdaj so ta dela opravljali skupno, torej ljudje iz celotne soseske. V zapisih omenjajo tudi orodje, ki je bilo potrebno za požigalništvo, tega je vsakdo prinesel s seboj. Da se ob koncu to ne bi zamešalo, so ga označevali vsak s svojim znakom. Po navadi so uporabljali hišni znak (znamenje).

Opisano delo so ponavadi opravljali začetkom julija, če so želeli, da bi površina lahko še v istem letu rodila ajdo ali rž, ali pšenico. Tisti del posekanega lesa, ki je lahko bil koristen za kaj drugega, so zvozili domov, vse drugo vejevje in podobno so pustili ležati kake tri tedne, da se je vse to dovolj posušilo. Tedaj je bil čas za požare. O tem delu so domačini govorili, »da gorski kmetje kruh in žgance iz pekla vlečejo«. Zelo visoka vročina ob kurjenju požarov je bila res prav »peklenska«.

Kako so požarili?

Dosledno upoštevanje izkušenj je preprečevalo nesreče. Požiganje in upepeljevanje so pričeli od gornjega, najvišje ležečega roba parcele. Delavci, ki so to delo opravljali, so bili opremljeni z več metrov dolgimi lesenimi drogovi. Ti so imeli na koncu kavlje ali po domače »krevlje«. S tem so vlačili že goreče in tleče plasti drevja ter grmovja počasi in previdno navzdol ter jih nalagali na še ne goreče, nižje ležeče plasti. Te so se seveda vnele. Tako delo v vročini poletja res ni bilo lahko, poleg tega pa je bilo lahko še nevarno. Če je nenadoma potegnil veter, so morali napeti vse sile, da požar ni segel v sosedni gozd. Mnogi so, da bi se obranili neznosne vročine, ogrnili ovčji kožuh, in to tako, da je bila gola stran kožuha obrnjena navzven.

Setev v požganino

Ko je požiganje opravljeno in se je zemljišče temeljito ohladilo (čez nekaj dni), so posejali ali ajdo, če je šlo za pridelek istega leta, če so sejali ozimino, je bila to največkrat rž ali pšenica, ki so jo želi prihodnje leto. To setev so opravili brez pluga in brez brane. Ajda, kmalu seja na, je bila za žetev godna že septembra. Ponekod so za ajdo sejali še rž, ki pa ni dobro obrodila. Posejano ozimno žito je zrelo v dobrih legah, okoli jakobovega. V snope povezan pridelek so sušili na »ostrvih«, to so do osem metrov visoki drogovi. Teh snopov niso mlatili v mlatilnici, ampak so jih »plevšali« ali »štrihali« na močnih deskah, da so ostala stebla nezlomljena. Taka

slama je bila dobra za kritino streh. Marsikje so v požganino sadili celo krompir ali sejali oves. Vendar bolj redko. Če je imela kmetija na voljo okoli dvanajst parcel za požigalništvo in je opravila vsako leto požar na drugi parceli, je vsako leto razpolagala z eno svežo novino in številnimi pašniki. Navadno so delali kmetje po en požar letno.

Prastari način gospodarjenja

Požigalništvo je nedvomno predstavljalo zelo star način obdelovanja zemlje in gospodarjenja. Ker tedaj gnojenje s hlevskim gnojem še ni bilo običajno, gnojila jih je pašna živina, je razumljivo, da so parcele, določene za setev žit, menjavali (kolobarili) vsaj v določenem presledku let. V fevdalnem času so z gozdovi gospodarili le zemljiški gospodje. Podložne kmetije so bile odvisne od volje fevdalca, ali je bil za krčitev gozda ali ne. Seveda pa so bili le-ti naklonjeni pridobivanju novih obdelovalnih površin, saj so na ta način dobili več dohodkov od podložnika.

Po kmečki odvezi so kmetje dobili tudi obsežne gozdove, manjkalo pa jim je razvite živinoreje. Ta je temeljila na planinskem pašništvu in površinah za setev žitaric, zato je dolgo prevladovala stara navada krčevite skrbi za obdelovalne površine in tedaj manj za gozd. Treba je povedati, da tiste davne čase les ni imel spodobne cene. Danes je seveda drugače, saj pomeni gozd pomemben vir dohodka vsake kmetije.

Le redki so še spomini na požarjenje. Ostala pa so ledinska imena določenih predelov, ki pričajo o tej dejavnosti na nekdanjih kmetijah. Nad Novo Štifto, denimo, se imenuje predel Na požarih, kmetija pa pri Požarniku. Še pred leti je imel Požarnik ohranjeno vso orodje za požarjenje.

Upam, da je tako še danes.

Na Pernhartovih slikah je "požarjenje" dobro vidno

Vsake toliko časa, pa še sedaj, kakšna strela zaneti požar.

Oktober je odšel

Vsak vetrič zdaj zlato listje usuje,

sleherno jesen, se nad zimo breza pritožuje!

Zaziblje čas nas v sladki sen domišljije,

bela se po kraljestvu zemlje zlije!

DRUGAČNE ZGODBE Gremo prižigat sveče

»Ali ni ta potreba po gorečih svečah in kar je temu podobnih znamenj in tihih obredov, ki jih ljudje opravljajo zase brez vednosti drugih in ne glede na kakršno koli veroizpoved, že sama na sebi močno in prepričljivo antropološko dejstvo, pomembno za vse človeštvo, posebej pa za vprašanje človekove sreče?« …

»Če hoče biti človek srečen, mora biti primerno bogat; toda zavest mora imeti, da je to bogastvo zanesljivo, da ga 'ne uničijo ne rja ne molji'. To pa je uresničeno le, če je oprto na bregove večnosti; če ga črpamo iz onstranosti.«

»Tako je vsaka prava sreča v bistvu transcendentna, gre prek nas v onstranost.«

»Pa tudi dobiva svojo vrednost, jamstvo in uresničitev šele v onstranosti.«

»Torej nas želja po sreči sili, da to onstranost tudi de­jansko priznamo; če je ni, je vse naše hrepenenje po sreči prevara, zabloda srca in zmota razuma, ki si jo je neko zlob­no bitje v svojem najslabšem trenutku privoščilo na naš ra­čun.« Tako nekako pravi A. Camus ...

Takole bi povzel: moderen človek v svoji količinski potrošniški miselnosti išče srečo v količinskih dobrinah; tu pa je po zakonu 'dražljaj - odgovor' prisiljen dražljaje stopnjevati, če hoče še naprej stopnjevati zadovoljstvo in noče, da nastopi priskutnost (nausea) in z njo praznina; zato beži pred to praznino v nekakšno omamo, če ne v dru­go, vsaj v omamo hitrosti in naglice, da nima časa misliti, kako se vozi ob prepadu. Vse to postopno vedno bolj živčno hlastanje za ,'čim več' in 'naprej' kaže, da modernemu člo­veku nekaj manjka.«

»Hočete reči, da mu manjka nečesa, kar bi ga res pomir­jalo, mu dajalo občutek zavarovanosti in zadoščenja, tako da bi videl smisel vsemu svojemu dejanju in nehanju, tako da bi bil sproti srečen. Se pravi: manjka mu mostu, ki bi ga popeljal onstran prepada ali mu vsaj kazal pot, po kateri se pride na drugo stran.«

»Če nadaljujemo z našim naslovom, bi lahko tudi rekli: nočejo prižgati sveče. Ne marajo nobene prispodobe, ki bi namigovala na onstranost.«

»Ali ni pravzaprav zelo čudno, človeško le težko umljivo, kako zmore človek tako ravnati, ko bi lahko mirneje živel ob mnogo manjši porabi sil.

Ali ni čudno in nerazumljivo, da moderni človek ne zna biti srečen in ne utegne biti srečen. Nima časa razmisliti o temeljih in ciljih svojega življenja; zato pa tudi ne najde niti smisla niti sreče?«

»Nasprotno: človeško je to razumljivo. Gre namreč za prekvalifikacijo celotnega mišljenja. Že za vsakdanji poklic je prekvalifikacija preučitev (preusmeritev) iz enega po­klica v drugega zelo težavna, ker lahko človeka spravi s tirnic in se nikoli več prav ne znajde.

Še bolj velja to za temeljno preusmeritev modernega mišljenja: iz količinske miselnosti v kakovostno. To se pravi: v Življenju ni odločilno, koliko smo naredili, temveč, kako smo ravnali; ne gre za vprašanje, koliko užitkov (dobrin) smo si privoščili, ampak kakšne; ni odločilno, koliko imam in pomenim pred ljudmi, marveč kakšen sem pred nevidnim ocenjevalcem svojega življenja.«

»Če prav razumem, ni odločilno, koliko imam, koliko do­segam uspehov, temveč to, kakšen sem ob vsem tem: dober ali slab, pošten ali nepošten; in zato tudi: srečen ali nesre­čen. Ali se vam ne zdi, da je to skoraj isto kakor Sokratovo enačenje sreče z modrostjo in nravno (moralno) dobroto? Ali kakor sem bral pri nekem vzhodnem piscu: 'Sreča je, kar uživa modrec'?«

»Povsem ni isto, vmes je še nekaj, kar je Sokrat spregle­dal, to je človekova svobodna volja; vendar pa je vse troje na črti čiste kakovosti; pri vseh treh lastnostih gre za vpra­šanje, kakšen je človek; gre za kakovost, ki je na črti golih kolikosti, golih količin ne moremo nikoli srečati.«

»Potemtakem bi lahko rekli, da je ta čista kakovost, ka­kor jo srečujemo v modrosti, poštenosti (dobrini) in sreči, za količinski svet - onstranska, ga presega, je zanj že on­stranost?«

»Da, docela pravilno je to sklepanje. Kdor je moder, do­ber in srečen, nosi v sebi svet, ki presega vidno dane količine, svet, ki sega v onstranost. Tak ima v sebi tako rekoč predujem onstranosti. Njegova kakovostna miselnost pre­korači količinsko mišljenje in gre prek njegovega zgolj ko­ličinskega, merljivega življenja. To so neminljive vrednote, " ki tečejo v večno življenje.« …

Sliki sta današnji z Velike in Male planine, odlomki pa so iz knjige:

Anton Trstenjak – Človek in sreča