Raduha

Doma je zacvetela trobentica. Toda, ali ni trobentica znanilka pomladi. Ko jo utrgamo in zatrobimo z njo je tu čas, ko nastopi pomlad. Sneg se stopi in hitro se pojavijo ti rumeni cvetovi. Toda zdaj je jesen. Konec novembra je tu, trobentice pa cvetijo?

Lepo obdelani in pograbljeni travniki se pripravljajo na zimsko spanje. Visoko na gori so ljudje našli možnost preživetja in si ustvarili domove. Številne razložene kmetije se visoko nad Lučami nastavljajo poznojesenskemu soncu.

Na vrhu je pogled navzdol usmerjen v doline, pogled na druge gore je lep in mamljiv. Severne strani gora se skrivajo v globokih sencah. Njih skalna pročelja so dostopna le izbrancem, ki si to želijo in so zato pripravljeni.

Med ruševjem se vijejo steze, ki si skorajda ne zaslužijo takšnega imena. Bolj spominjajo na premetavanje ...

Včasih, ko so bile šolske poletne počitnice še bistveno daljše, so bili dnevi lepi in brezskrbni. Tedaj je Ata daleč spodaj na desnem pobrežju Savinje dejal svojemu vnuku: "A vidiš, tamle gori je pa Raduha. Na njej je zdaj še več kot pet metrov snega," in pokazal s prstom proti oddaljeni gori. To je bilo v mesecu juniju pred skorajda .... leti. Nekaj deset let pozneje se je ta isti, (zdaj) že pokojni Ata, včasih tudi flosar, že spraševal: "Kam je pa zdaj voda šla? Zdaj ne bi mogli peljati splava po Savinji niti v največji povodnji!"

Od takrat sem bil že nekajkrat na Raduhi. Segrevanje in spreminjanje ozračja na zemlji je seveda vidno tudi na tej gori.

Sneg je letos kaj hitro zapadel. Vendar so topli JZ vetrovi, kaj hitro postavili stvari na svoje mesto. Verjetno je, da tistih petih metrov snega, kot je bilo to včasih na začetku poletja, ne bo vsaj še nekaj časa! Najbrž smo se zamerili Velikanom in Velebabam.

http://picasaweb.google.si/stupar.boris/Raduha21112009#