Preglednost ali smiselnost

Simbol 
»modernizirana« cesta Kr. Rak - Ravni 

Temeljno vprašanje sedanjega časa, časa »obnove«, je vprašanje, ki bi ga morali rešiti pred kakršnim koli začetkom sanacijskih in vzdrževalnih del - kako spremeniti neustrezne prakse ravnanja z okoljem.

Pri tem iskanju odgovorov na vprašanja si pomagajmo z razlago, da obstaja neskončno mnogo stvari, ki jih ne moremo zaznavati. Tega ne moremo preseči z nobenim mišljenjem. Nobena sposobnost hotenja nam ne more pomagati, da bi zaznavali tudi vse to kar se bo zgodilo. Morda bi nam »višja sila« morala dati večjo sposobnost zaznavanja, ne pa hotenja. Prav zaznavanje pa je ključ, ki bi nam ga morali v družbi pustiti. Zaznavanje in možnost povedati, ukrepati, ko nekaj zaznamo.


Vzroki

Hudourniški nanosi drobirja v zatrepu Podvolovljeka - pod Seliško planino.
Posledica nenehne gradnje novih cest, vlak in krčenje gozda na Veliki planini.

Posledice avgustovskih poplav v primerjavi z vzroki - niso sorazmerne. Vzroki, ki jih zakrivi človek nad naravo, talne spremembe, so precej hujši in jih zlahka najdemo. Če pogledamo samo navedbe: »… določila, zapisana v zakonu o gozdovih, kjer je določeno, da se morajo gozdne prometnice graditi, vzdrževati in uporabljati tako, da ne ogrozijo vodnih virov, povzročijo erozijskih procesov, preprečijo odtoka visokih vod iz hudournikov, povečajo nevarnosti plazov, porušijo ravnotežja na labilnih tleh ter poslabšajo odtoka padavinskih vod tako, da bi bila ogrožena kmetijska ali druga zemljišča, ali da bi bil ogrožen obstoj gozda ali onemogočen njegov razvoj.«* že ob branju tega odstavka zlahka opazimo, da imamo odprt vzrok (spremembe tal, ki izhajajo iz dejavnosti: kmetijska, gozdna, gradbena ...) za številne težave, ki so jih sedaj prinesle poplave z razlago »višje sile«. Zlahka vidimo tudi to, da se pri gospodarjenju z naravo niti ne ozirajo na povzročanje nevarnosti za ljudi. Pri

Večina izvirnih vzrokov je na gozdnih cesta in vlakah.
Cesta n S strani pod V. Rogatcem

branju zakona o varovanju okolja zlahka opazimo neskladja med njim in zakonom o gozdovih. In prav neskladja med zakoni, neskladja med dejanskim početjem so vzroki. Še tako obširni, podprti zakoni in uredbe se le izkoriščajo za različne potrebe. Vzroke še lažje najdemo, če gremo peš, na pobočja nad plazovi in usadi, nad hudourniki, nad drobirskimi tokovi. Velika večina nastalih težav se začne v območju človekove dejavnosti, nad in pod gozdnimi cestami in vlakami. Nikakor ne v vati zavitih »podnebnih spremembah«. V Sloveniji ocenjujejo, da imamo samo v gozdovih precej več kot 100.000 km (uradno zaznanih) gozdnih prometnic – cest in vlak (posledično lahko sklepamo, da je tudi površina gozdov že veliko manjša kot se navaja – gozdovi pa so prvi in najboljši zadrževalniki vode, vlage, življenjski prostor, …). Stroka se sama zaveda problema – vzroka zato: »V luči podnebnih sprememb, ki spreminjajo padavinski režim, zaradi česar je čedalje več sušnih obdobij in močnih nalivov, temu namenjamo premalo pozornosti,« opozarja dr. Krajčič. Zaradi goste prometne infrastrukture voda, zlasti na slabo prepustnih tleh, iz gozda odteče hitreje kot nekoč. To povečuje erozijo in zmanjšuje poplavno varnost.«**

Umetni zbiralnik na Ravneh.

Gozdarska in kmetijska dejavnost (zbijanje tal) nad najbolj prizadetimi območji porečji rek Savinje, Meže in Kamniške Bistrice, … je torej vidna s pobočij in zlahka tudi s posnetki iz satelita, ki zlahka »okrivijo« za nepremišljenosti. Največji delež težav pa kljub temu, da nebi bilo enostransko obsojanje, sedaj prinaša turizem in »planinske velegradnje«. Vse to početje je še bolj (kot gradnje gozdnih prometnic) sofinancirano iz državnih sredstev in raznoraznih EU skladov. Te gradnje na: Veliki Planini, Krvavcu, Golteh, … se

Območje Jerovice pod Malo planino

povsem neprimerno ocenjujejo z vidika ocene vpliva na okolje. Pogosto so lahko zaradi hitenja z roki ocene precej površne in ne zajamejo - nimajo glasu podpore prebivalstva živečega pot temi centri. O njihovih »subvencioniranjih« odločajo ljudje od drugod. Za gradnjo teh »gorskih centrov« se neprestano in brez dovoljenj širijo nekdanje gozdne ceste (iz dolin vozijo ves gradbeni material, od nasutja do asfalta, voda pa vrača nazaj – glej fotografije ceste Kranjski Rak – Ravni po poplavah), ki so postale na izsekanih in golih planinah super odvodniki vode. Voda hitro odteče – potem pa jo s tovornjaki cisternami spet vozijo na planine - norost. Kot glavni vzročnik se nam torej ponujajo kar sami – gorski centri.

Način

Gozdna cesta se hitro spremeni v dodaten hudournik
dolina Korošice

V Sloveniji se je uveljavil način gospodarjenja z vodami in infrastrukturo s koncesionarji. Lahko tudi: za veliko porabljenega denarja – malo narejenega. Vrednost podjetij s koncesijami je po tem, ko se ni ugotavljala nikakršna odgovornost za slabo stanje strug, in zagotovilih za ogromne finančne vložke sanacije poplav, zrasla v višave. Opredeljenosti njihove dejavnosti pa ne gre primerjati z zdravo pametjo. Mimogrede povedano: »zdrava kmečka pamet« je dejansko prenehala obstajati takoj, ko so bile uveljavljene ter izplačane prve kmetijske subvencije. Pri zadevi gre za povsem lahkovidno taktiko obračanja denarja s povsem neprimernimi in nepotrebnimi prevozi in uporabo  v dodaten materiala, ki posledično izvira daleč iz okolja. Uredbe, dopolnilni predpisi so oblikovani po skupni noti koncesionarjev. Zaradi sedaj edinega načina gradbene dejavnosti – gradnje kamnitih zložb, s skalami iz izbranih kamnolomov, imamo že sedaj več težav in škode (na infrastrukturi in finančne) kot pa so jih prinesle same poplave.

Mrežne košare za zlaganje v škarpe.
foto: splet

Če smo »pametni po bitki« in pogledamo, če je oporne in varovalne zidove sploh mogoče graditi drugače kot s kamnom in cementom kamnitih z(a)ložb, bomo ugotovili, da v poštev morda pride tudi še les (praksa zasajanja hitro rastočih dreves na in ob obrežja je nujna). Tega je voda veliko že odložila in leži v strugah, še veliko več pa je »uporabnih« dreves nad prizadetimi kraji - od podlubnikov napadenega lesa (bodo drugo leto tu požari?). Vsekakor pa je treba povedati, da koncesionarji svojega uveljavljenega načina ne bodo spremenili, če ne

bomo tega zahtevali ljudje in potrdili odločevalci. Če nam ne bo dovolj, da bodo sedaj zaradi pretežkih tovornjakov nastali, poleg razpok na hišah, še novi plazovi.
Paradoksna zadeva je, da so postavili mrežo na mejo. Mreža ščiti. Pa vendar mrežo ne uporabljamo samo za mejo, za varovanje svojega. Mreža (sedaj popularni gabioni so dragi, zato so mrežne kocke na slikah precej precej bolj racionalni in smiselni) kocki se napolni z materialom, ki je pri roki – v tem času je materiala za polnjenje košar ogromno, a … (v Savinji so takšne kocke uporabljali že pred 50. leti)


Smiselnost

Skale kar same kličejo k uporabi 
a jih rajši vozijo iz oddaljenih kamnolomov.

Če se sprehodimo, če se znamo peš gibati po neobljudenih krajih, nam bo kmalu vse jasno. Jasno nam bo zakaj tistih, ki upravljajo z denarnimi tokovi, ne vodijo na te kraje. Npr. v in pred Konjsko dolino, ki kot hudourniški potok (občasno) napaja Kamniško Bistrico. Tam je vse kar je bilo prej omenjeno v besedah jasno v praksi. Spodaj ob državni cesti, ki gre v Kamniško Bistrico, gradijo nove kamnite zložbe s skalami pripeljanimi iz močno oddaljenih kamnolomov (če kdo meni, da lokalni kamni iz strug niso dobri, gremo zlahka na ogled v Logarsko dolino), ob začetku soteske pa čakajo na skale. Ko gremo naprej od skalne debri, se dolina za streliščem za nekaj sto metrov razširi. Odložen kamniti drobir je samo za presejati, vdelati v … Potem pa se začne območje dolgo nekaj km, ki ga bo moral koncesionar tako ali tako očistiti. Po »očiščenem dnu« ležijo skale, druga pri drugi, kot, da bi jih »višja sila« pripravila. A kaj bo potem s temi skalami, ki so kot idealne sedaj, da se vdelajo v kamnite zložbe. Ponovno bo treba plačati, da se bodo …

Nekako je treba najti način, da se odločevalcem dopove. Da se jim dopove, da le preglednost denarnih tokov ni to kar rabimo. Ni samo to na kar je treba biti pozoren. Smiselnost uredb, ki omogočajo uporabo nelokalnega materiala je treba končno preseči. Preprosto bo potrebno zapreti nekatere kamnolom (primer Švice) in gledati na vsakem koraku na kakšen način se obnavlja. Preprosto bo treba zapreti odvečna ministrstva, vendarle poseči v nesposoben kader direkcije za infrastrukturo in zahtevati usklajeno delovanje – zamenjave! Iluzija!?

Vode je v rekah po vseh merilnih podatkih vse manj. Tudi stari oče, ki je bil še splava na Savinji in Dreti, mi je že pred četrt stoletja dejal: »Kam je šla voda?« On je že zaznal vzrok, a ni uspel povedati drugim. Vedel pa je, da je treba z naravo živeti in jemati tam le toliko kot sam porabiš za življenje.

BŠ

Podlom

*agrobiznis.finance.si/gozdne-prometnice/str. 3 in 4

** agrobiznis.finance.si/gozdarstvo/gozdne-prometnice-so-nujne-za-uspesno-gospodarjenje-z-gozdovi

Bo nebo še kdaj tako modro?

60 let

Albert Štupar in Lojze Čebular, v ozadju usodna Brana.
Foto: arhiv Lojzeta Čebulja

Ob koncu oktobra leta 1956 se je na severnem pobočju Brane odvila tragedija. Opis dogodkov in odmevi ob nesreči ... Smrt pod Brano

V njej je bil udeležen tudi moj stric Albert, ki je takrat umrl. Ker takrat še nisem hodil po tem svetu, je obstajal nek mit, ki se je ohranjal v krogu družine s tem, da o stricu ni govoril nihče. Bolečina ob izgubi sina, brata, moža ... se pač odpira ob vsakem obujanju spominov.

Skozi življenje človek hodi tudi po stopinjah predhodnikov in če so gore pred nosom, odkrite skrivajo svoje prehode - tudi med življenjem in smrtjo. Ne vem zakaj, a kot šestnajstletni pob sem iz nekih razlogov poleti prelezel (pred)zadnjo pot dvojice izmed umrlih 28. in 29. oktobra 1956. V bistvu te ob takih trenutkih vodi in ti odkriva prehode gora sama, odločaš pa se na koncu sam. Vzrok za to pot ni bil takšen kot pri odločitvi Alberta in Lojzeta. Za njuno odločitvijo se skriva širši spekter razlogov, ki se mešajo z dano situacijo, to je predhodnimi in nadaljnjimi odločitvami. Takrat še nihče ni pomislil na tragične posledice, ki jih prinašajo odločitve. Skozi pisma, ki so ostala od pisanja med Albertom in Lojzetom, pa se bo najbrž dalo razbrati drobce predhodnih dogajanj.

Naslednje srečanje z Brano in smrtjo v Lijaku me je doletelo manj kot dve leti pozneje. Ob sestopu z Brane smo živega planinca, ki je s tovarišem zdrsnil s pobočja tik nad Sedlom in se še srečno zaustavil ter lažje poškodoval, spravili na varno in mu pomagali v dolino. Njegov mrtev tovariš je v snegu počakal čez noč, da so ga naslednji dan gorski reševalci dvignili in odnesli v dolino.

Ob spominski plošči leta 2006.
Genadij in Boris Štupar. Z njima sta psički Rena in Lora.

Izkušnje so se (mi) z leti in gorskimi potmi in stranpotmi nabirale v gorah, vse večkrat tudi ob pogledu na mrtve. Spoznanja pa niso mogla prinesti moči, da bi takrat, ko bi to lahko storil, zaustavil pohod v tragedijo. Vendar je ta misel vprašljiva v tem, da si človek veliko bolj zapomni trdno dejstvo tragedije, kot pa na drugi strani preprečitev. Če si nekoga dobro naučil, bo sam preprečil nesrečo, drugega si odvrnil s primernim opozorilom, tretji je imel pa preprosto srečo. Dejstvo, da je toliko ljudi izgubilo življenje na severni strani Brane, bo ostalo do ...

Pred desetimi leti, ob 50-obletnici nesreče, sva z Genadijem (bratom) dodobra preiskala Lijak, še Sašo sva enkrat "zvlekla" do spominske plošče. Kot podatek bom tu še navedel, da sva prišla tudi z Loro in Zado (trenirani lavinski psički) v Lijak od spodaj navzgor. Zoprn in izpostavljen je le prehod v Lijak. To omenjam le zaradi tega, da bi se ob bolj kompleksnem pogledu na nesrečo in reševanjeblahko izvajal bolj varen in hitrejši dostop z okrešeljske strani. Takrat sem obeležil dogodek z objavo na G-L, ki pa jo je zgodovinar priredil uradnim podatkom in je ostalo pri zapisanem.

Obisk

Nace Zupan

Pred kratkim sva z Genadijem obiskala Naceta Zupana, ki je bil leta 1956 star 13 let. Dolgo smo se pogovarjali o njegovi poti pred in po tem nesrečnem dogodku, ko mu je umrl oče. Njegovo pričevanje se v odtenkih razlikuje od uradnih zapisov - omenil jim bom nekaj. Takratni in poznejši čas ni bil naklonjen resnici, kot to tudi danes ni pomembna tema. 

Konec oktobra 1956

Opis njihovega začetka poti pod Kotliško grapo, na polici pod skrajnim delom JZ stene - Bosovo smerjo, je Zupan dokaj realistično podal, kljub res dolgemu času, ki je minil od takrat. Do tu še ni bilo panike, le nekaj zavrnjeni pomišljanj, saj so odšli res (pre)pozno z Lepega kamna. Naslednji dan so, kot pripoveduje Zupan, plezali navezani. Po tem bi na hitro dejal, da Kotliške grape niso zapustil vse do žleba in plošč, ki vodijo proti J steni Turske gore in do prehoda čez plošče s klini in jeklenico, ki jih je omenil. 

Nace Zupan na ramenih celjskega gorskega reševalca
Veninška.
Foto: arhiv Lojzeta Čebulja

Ko so končno prišli do Kotličev, jih je pognala misel, da bodo vseeno prišli čez Boštjanco na Sedlo. Ob izstopu na Boštjanco so se še zadnjič fotografirali. Fotoaparata ni nihče našel. Tu pa se je njihova kalvarija nadaljevala s snegom in ledom pod njim. Zahtevno prečenje je bilo preprosto pretežko za to navezo - Albertu je od nabijanja stopinj odpadel podplat! Zadnje, kar se Zupan še spomni, je bil Albertov klic: "Vsi na trebuh," ko so zdrsnili in navezani zdrveli navzdol. Med padcem, ki se je zgodil ob petih popoldan, je Nace dobil udarec v čelo in njegov spomin se vrne šele naslednje jutro ob pol sedmih, ko so do njih prišli celjski reševalci. Ti so ga oskrbeli in Cic Debeljak ga je navezanega na ramenih odnesel na Sedlo v kočo, kjer so se ustavili in zakurili, da so se ogreli. Nace ob tem pove, da se je vseskozi na klopi rinil k pečici, ko pa je pridrsal do nje, ga je vedno znova eden od reševalcev prestavil na drug konec klopi - stran od peči, da se ne bi prehitro ogrel. Nace se pozneje še spomni prihoda v Bistrico in k zdravniku Kirnu v Kamnik. Zdravnik mu je velel, naj se prime z rokami in podpazduho pod naslona stolov ter se postavi na noge. Ko je to mukoma opravil, ga je vprašal, kaj čuti? Nace mu je dejal, da mravljince v nogah. Zdravnik je vozniku-reševalcu odredil, naj ga odpelje domov, v domačo oskrbo ...

Izguba spomina in trden značaj je vsekakor razlog, da Nace ni imel kakšnih bolečih posledic. Vsekakor zanimivo pa je še to, da sta ga leto pozneje po tem tragičnem dogodku Pavle Kemperle in takratni načelnik GRS Kamnik kar na ulici povabila, da bi 14-letnik z izkušnjo pristopil v GRS in odšel že naslednji teden na tečaj. Ker pa je bil mladoleten, sta mu dala formular, ki ga naj da mami v podpis. Ko je Nace prišel domov in pokazal polo materi, je ta začela vpiti nanj, mu povedala nekaj krepkih.

Za zaključek

Nace je ob neki priliki srečal tudi svojega rešitelja, izvrstnega celjskega alpinista in gorskega reševalca, Cirila Debeljaka - Cica. Omenil mu je, da se spomni izvrstnega čaja, ki mu ga je Cic dal iz svoje termovke. Cic se je zasmejal:"To ni bil čaj! Bil je konjak, nalil sem ga za prst v šalo, pa si me tako močno držal za roko, da nisem mogel odnehati in je bila polna ..."

Boris Štupar

Osmrtnici - Ljudska pravica, 1. november 1956

Tovariš, 11. november 1956

Da ne zaideš

ob zaraščeni poti,

dehte ciklame.

Japonski haiku

In še obdelana fotografija v Deap Dreamed

Mirkotove koze

na paši ...

Z denarjem se napravi vse

Iz furlanščine poslovenil dr. Joža Lovrenčič

Dolio Zorzut: Zdaj vam pa povem zgodbo o nekem mladeniču, ki so ga, ne vem zakaj, vrgli v ječo. Jetnik je začel, da bi ubil čas, po vseh stenah in po stropu pisati z ogljem: »Z denarjem se napravi vse.«

Stražniki so to videli, se smejali in molčali. Nekega dne pa je kralj one zemlje sklenil obiskati ječe in šel je s svojim spremstvom od zapora do zapora in je vsakega jetnika vprašal, kako se mu godi. Tako je prišel tudi v keho onega mladeniča in videl vsepovsod pisane besede: »Z denarjem se napravi vse.«

»Oj, mladenič, kdo pa je napisal te besede?«

»Jaz, veličanstvo.«

»Ti? In zakaj si napisal to neumnost?«

»Kaij, neumnost? To je resnica, veličanstvo!«

»Dobro, verjamem, toda če ne boš napravil z denarjem tega, kar ti ukažem in naročim, boš obešen!«

»Pa, veličanstvo, kaj?«

»Počakaj malo! Zdaj ti dam spet svobodo in toliko denarja, kolikor hočeš — ali boš mogel dati moji hčeri le en sam poljub? Če jo res poljubiš, ti jo dam za ženo, če ne, pa ...«

»O, pa še kako jo poljubim, veličanstvo! Poljubiti dekle, ha! …«

»To se mora zgoditi ta teden!«

»Dobro, veličanstvo!«

In jetnik je šel h kraljevemu blagajniku in vzel toliko denarja, kolikor je hotel. Potem jo je mahnil po cesti in mislil kako bi mogel poljubiti kraljevo hčer, ki je morala biti po očetovem naročilu dan na dan tako zaprta, da ni mogla videli razen staršev žive duše.

 »Kaj naj zdaj napravim? To sem bil tepec! Toda — že pojde!«

Pospešil je korak in jo ubral k svojemu prijatelju kleparju.

 »Prijatelj, to in to moram napraviti; dam ti toliko denarja, kolikor hočeš, samo naredi mi tako gos, ki bo velika kakor kak konj, da bom mogel zlesti vanjo; s seboj vzamem tudi piščal Si zadovoljen? «

»O, in kako zadovoljen! Pojdi kar z menoj in brž začneva z delom!«

Začela sta delati in čez kaka dva dneva je bila gos napravljena.

»Zdaj pa, boter, grem vanjo, ti pa spravi gos na onile voz in me pelji v mesto. Ko boš pred kraljevo palačo, mi ukaži: »Gos, zaigraj!« In če bi jo hotel kdo, zlasti kralj, kupiti, prodaj jo za kolikor hočeš!«

»Kar zlezi noter, bom že vse napravil, da bo prav!«

»Glej, da nihče ne zapazi, da sem notri, sicer me obesijo!«

»Nič se ne boj!«

In odpeljal je gos na vozu po ulicah. Vse ljudstvo je drlo, se razume, za njim. Ko je prišel v mesto pred kraljevo palačo, je začel kričati: »Gos, gos, zaigraj, zaigraj!«

In oni v notranjščini je igral in igral in vseokoli je bilo natrpano ljudi. Prav ta trenutek je bila kraljična pri oknu. Pogledala je na trg, videla množico, odprla okno in slišala zvoniti in videla gos.

»Glej, kaj pa je to? Rada bi videla ...« je rekla sama pri sebi. In je pozvonila in je prišel kralj.

»Kaj hočeš, srčece?«

»Oče, rada bi kaj imela, da bi se igrala.«

»Kaj torei hočeš?«

 »Rada bi ... Pojdi z menoj k oknu, rada bi ono gos na cesti, ki tako lepo igra!« »Kaj bi le z njo delala?«

»Daj mi jo, oče, daj, saj vem, da me imaš rad!«

»Rad, rad; kar brž ti jo prinesem!«

Kralj je odšel, poklical kleparja, mu dal mošnjo cekinov in je ukazal odnesti gos h kraljičin v sobo.

»Ali si zdaj zadovoljna?«

»Sem, oče! Glej, kako lepa igrača! Daj, goska, zaigraj kako lepo!«

In brž je oni znotraj začel igrati.

»In zdaj, oče, bi rada, da mi jo pustiš tu v sobi. Hotela bi, da me zvečer zaziba v sen in da me zjutraj zbudi!«

»Da, da hči moja!« In kralj odide.

Gos je igrala ves dan, ko se je pa znočilo, je kraljična oblečena kakor je bila, legla in je ob godbi zaspala.

»Zdaj je pravi trenutek!« je menil oni v gosi. Odprl je eno krilo in prišel iz gosi. Stopil je k postelji, gledal kraljično in jo poljubil. Kraljična se je vzdramila in videla v poltemi mladeniča in ga ni odpodila. Ko je videla, da je tako lep, se je zaljubila in ga tudi sama poljubila. Tedaj je posvetila luna skozi okno in pregnala temo. Kraljična je vstala, jetnik je razširil roke, da bi jo objel, a je zadel — vrag mu je zmešal štrene ob gos in jo prevrnili, da je zaropotala po tleh.

Kralj je zaslišal ropot in ves prestrašen šel gledat, kaj je, misleč, da so tatovi. Vstopil je ... Mislite si, kako se je začudil, ko je zagledal na svoji hčeri — jetnika.

»Kaj? Ti tu? ... Ti?«

»Da, jaz, veličanstvo, držal sem besedo!«

»Dobro, potemtakem jo moram tudi jaz! Čuj, hči, ali bi imela rada tega mladeniča?«

»O še kako, oče!«

»No, dobro, jutri se poročita.«

Drugi dan sta se poročila in napravili so gostijo, kakšno gostijo!

Mene, ki sem bil pod mizo, so brcali, dokler me niso izbrcali.

Slovenec, 19. februar 1934 (dLib.si)

Hude sanje

Nekemu delavcu se je sanjalo, da je videl štiri podgane, ki so vanj silile. Največja je bila prav debela, dve ste bili suhi in četrta slepa. Nihče mu ni znal sanj razložiti, dokler ne pride slednjič njegov sinček Pepček. Pravi: Velika, debela podgana, katera vas ujeda, je naš sosed krčmar; vse mu prinesete. Suhi podgani sva midva z materjo, in slepa podgana ste vi, ljubi oče, ker nočete matere ubogati.

Slovenec, 19. april 1893

Kako ne smemo delati dolgov

... v bistvu se pa že dolgo ve, da lahko poješ in zapraviš le in zgolj toliko kot imaš in si pridelaš!

Žalostna nevesta

Z zelenjem se zaljša bela nevesta,

podrta od silnega vetra leži.

Ovce veselo ji spodaj listje jedo,

škorci in šoje, grenko sladke, sadeže nam pojedo.

Spomin

Danes, ko mineva petnajst let od nesreče, ki je zaznamovala naša srca in spremenila pogled na marsikatero zadevo, čutim do gore še globlje spoštovanje. Na nek način sovpadajoči dogodki pred tremi desetletji mi to potrjujejo.

Strah in spoštovanje zakonitosti je nedvomno premalo prisoten pri udejstvovanju v gorah. Kje tu najti ravno pravo mejo, je težko reči. A glede na to, da nam včasih ljudje, ki preživijo nesrečo povedo kaj o tem, kako in na kakšen način so se podali na goro, bi se lahko česa naučili tudi iz branja ali poslušanja.

Brana – 17. in 18. januar 1996
Takrat, pred petnajstimi leti smo že na začetku naše reševalne poti, malo nad Jermanco, dobili opozorilo o res nevarnih razmerah, ki so vladale na severni strani Brane. Ne morem reči, da smo ga upoštevali, ker je skupinsko ravnanje včasih nesmotrno zaradi zanašanja eden na drugega in občutka navidezne varnosti, ki jo nudi velika skupina. Kljub izkušnjam se to zgodi in na koncu je takratna tragedija enega preprečila gotovo tragedijo skupine. Kaj vse je šlo takrat narobe, kje vse so se zgodile napake, je zgodba za učbenike reševalnih analiz in bi lahko služilo k vzgojnemu usposabljanju gorskih reševalcev. Prav tako kot le leto pozneje, ko se je na sosednji gori – Turski gori, pripetila še bolj kruta nesreča.
Opozorila, ki se nam kažejo kot malenkosti in se dogajajo v nekem težko zaznavnem zaporedju, je na vsak način potrebno upoštevati. Tragedije ne smejo pustiti zgolj žalovalni pečat, ampak se moramo iz teh krutih dogodkov naučiti in spoznati kar največ, kar bo bodočim rodovom preprečilo morebitno ponovitev nesreče v takšni obliki.

Takratna nesreča na Brani je odnesla po strmem, ledenem pobočju lučko, za katero sem sprva mislil, da je le svetilka, ki je nekomu od prvih padla. Svetleča luč je kaj kmalu izginila. Grozno spoznanje ob hreščečem se zvoku iz radijske postaje je prineslo mučno tišino. Tišino, ki se umakne brezupnim poskusom, in misli, da pa morda le ni vsega konec.
Hiter dogovor, preusmeritev toka reševanja, nas požene v dejavnost. Tomaž je navezan na vrv, ki jo venomer znova podaljšujemo z drugo, tretjo, četrto … vrvjo, se spušča v Lijak in išče morebitno bilko, ki se jo še oklepamo. Žal naših upov zmanjkuje z vsako minuto bolj in bolj. Neuspešni v svojem početju varujemo Tomaža, da se vrne nazaj med nas, ki se čedalje bolj zapiramo v svoje misli. Dogovorimo se še za nadaljnje poteke reševalnih akcij in se skrušeni, dokaj nemočni, vračamo v zimsko sobo, vsak k svojim mislim in problemom.
Žal je v tem času usoda in bolezen odnesla s tega sveta že nekaj, v tisti reševalni akciji udeleženih gorskih reševalcev. V noči iz 17. na 18. januar 1996 se je smrtno ponesrečil Janko Plevel – Pubi. Tomaž Humar in Janez Jeglič – Johan (v reševanje je bil vključen pozneje, za iskanje Janka Plevela iz smeri Okrešlja) sta se ponesrečila v Himalaji. Janez Benkovič – Beni se je tiho poslovil, Slavko Šetina je umrl zaradi težav s srcem, Dušan Podbevšek – Dule pa se je lansko leto ponesrečil z motornim zmajem.

Brana – 15. januar 1981
Ti dogodki me spominjajo na dogodke pred tremi desetletji, ko smo se v dokaj sončnem dnevu ravno tako podali na Brano. Kot se je za takrat še spodobilo s prvim avtobusom v Bistrico in potem pod Bosovo grapo. Ko smo pomikali po sneženem pobočju proti prvim skokom, je sonce že dodobra obsvetilo vzhodna pobočja. Skorajda nič nismo bili presenečeni, ko je Beni nenadoma močno zavpil: »Plaz!«
Razbežali smo se, večinoma v redek gozd na levi, in se le nemo spogledali ter prešteli. Beni in Pubi, ki sta takrat vodila našo skupino, sta se ravno pred kratkim vrnila s plezanja po novozelandskih gorah. Verjetno jima je želja po domačih hribih in dokaj dobro poznavanje »voznega reda« snežnih plazov pomagala, da sta se lažje odločila za nadaljevanje vzpona.
Prvi skoki so bili precej dobro zaliti, le srednji nam je vzel nekaj več časa. A to je pač za skupino »zakup«, ki si ga moraš vzeti. Potem ko smo se razvezali, je stvar stekla vse do vrha v lepšem tempu. Takrat na vrhu ni bilo več (in znova) križa, sončni žarki so nam ugajali, a skrb pred ledenim sestopom je bila hujša. Beni je hitro razložil, s kom se bo kdo navezal in dobro je ocenil, da mora biti navez čim manj, da jih bosta s Pubijem lažje spremljala. Ker nisem bil z nikomer v navezi, od nikogar odvisen, sem se hitro znašel sam v dokaj ledenem oklepu pobočja, ki Stubajevemu (takrat še z lesenim ratiščem in pravokotnim oklom) cepinu ni omogočal pretirane prodornosti. Navzdol po neizraziti grapi in nato počez, je šlo po konicah dokaj hitro. Nekaj strahu je ob pogledu proti Okrešlju ostalo in prav je tako. Spoštovanje gore in dogodkov, ki so se na tem območju že dogajali v preteklosti, je pač vtisnjeno v spomin. Kar hitro sem dosegel le navidezno varen rob pod Šijo, a ni bilo jasno, kaj počnejo ljudje spodaj v Lijaku. Ker niso nič klicali ali opozarjali, sem nadaljeval proti koči na Sedlu in vsake toliko opazoval ostale iz naše skupine, ki so varujoč se sestopali.
V koči pa so se stvari zasukale. Iz pripovedovanja planincev sem doumel, da se je zgodila nesreča dveh planincev iz okolice Domžal, ki sta se skušala povzpeti na Brano in ob tem padla na severnem pobočju in se zaustavila v Lijaku. Sicer se ne spomnim povsem dobro kako, a mislim, da sem v nekaj trenutkih pobral vrvi iz GRS sobe in se vračal nazaj. Na robu sem počakal Benija in Pubija, jima razložil zadevo, kot sem jo slišal in skorajda brez besed smo se spustili v Lijak skupaj s Hozkom (Franc Holcar), ki se nam je priključil. Tam se je ob ležečih, ponesrečencih nahajalo v pomoč nekaj hrvaških alpinistov, od katerih je bil eden zdravnik in je poizkušal z oživljanjem enega od ponesrečenih. Po pregledu in zasilni imobilizaciji preživelega sta Pubi in Hozi podpirala le tega, sam pa sem jih varoval in vlekel navzgor, kolikor je bilo potrebno. Po prihodu na Sedlo smo s poškodovanim nadaljevali s sestopom. Pod Ta rjavo gričo smo že srečali prve reševalce, ki so v noči odhajali po mrtvega. Dolga pot se je vlekla in v trdi temi smo le malo pred polnočjo prišli v Bistrico. Utrujenost je prevzemalo srečanje z domačimi, ki so čakali zaskrbljeni zaradi nesreče, ne vedoč, kdo je bil udeležen …

Lijak
Brana je na svoji severni strani, kjer je speljana markirana pot, poleti dokaj nezahtevna. Pozimi in že v jeseni pa sneg, ki pade na pobočje, prekrije skale in melišče, ustvari veliko snežno površino, ki se navzdol glede končuje v Lijaku, preden se preko stene nadaljuje na meliščih. Veliko število smrtnih nesreč na tem področju kaže na to, da se je človek pri oceni svojih zmožnosti precenil.
Nekaj nesrečnežev se je ob padcu zaustavilo v Lijaku, kjer se je nahajal napihan sneg. Vendar je ponavadi hitrost prevelika ali pa je vse skupaj zavito v led. Ko ni snega, se med skalami vidijo ostanki-kosti gamsov, koz in ovac, nekaj pa je tudi smeti.
To severno pobočje Brane, ki je v zimskih razmerah nevarno za zdrs, je nevarno tudi za snežne plazove. Predstavlja svojstven in zapleten problem v primeru klasičnega reševanja, ki je zaradi prečenja pobočja težko izvedljivo dejanje. Ob iskanju Alberta Štuparja in Ignaca Zupana, ki je potekalo leta 1956 in 1957, so se gorski reševalci večkrat izpostavili smrtni nevarnosti in velikemu tveganju v Lijaku. Po pripovedovanju žene enega od že pokojnih reševalcev, ni veliko manjkalo in prišlo bi do ponovne nesreče. Žal se potem, kljub prostovoljnemu (zastonjskemu) delu, srečamo z očitki, da je bilo reševanje predrago, da so bile dnevnice prevelike, čudnimi mnenji povsem nekompetentnih funkcionarjev, ki izstavljajo račune … Kot da se stvari vedno znova ponavljajo.

Najlon kratka

Dan je lep kot vsak dan, ki ga lahko doživljaš.
Z Joštom se dobiva na parkirišču, do kamor mora »pribrcati« s kolesom, preden se presedlja. Vožnja v Kot naj bi bila mirna, a nama jo popestrijo »partyjevci«, ki se po vsem videzu sodeč, dobro »zadeti« vračajo z nočnega popivanja. Pred nekaj časa se je neznani gospod spraševal, kako in s kakšnim namenom naj bi bila zgodba o starem viskiju povezana s temi stranmi. Če pa bi bil zraven, ko smo se srečevali na isti strani ceste, bi mu ta pripomba skorajda zagotovo postala jasna v tem pogledu. Zakaj so tik pod gorami potrebne žganjeteke, si bo morda znal odgovoriti komentator. Srečno in z dobršno mero previdnosti se prebijeva mimo ovir, ki se nama nastavljajo na najinem voznem pasu.

Mimo doma ob prelepem jezercu sva že, ko Jošt le povpraša, kam bova šla. Omenim mu »levo« sedlo, potem pa bova že videla. Pri peči, ki jo je neznan »žagar« prepolovil, pustiva odvečno nehribovsko opremo in se ob zračnem šumu gornika podava po poti v breg. Čistost ozračja prekinjajo žice, ki segajo tik nad glavami. Gornik piha vse močneje in prepih v glavi jasni misli. Bukev, tistih »tadebelih«, je le še za vzorec. Močne naravne sile so poskrbele, da se je okolica dodobra spremenila. A glej, tudi skale in kamni na poti so se prekopicnili, tako da so tisti »zlizani« kamni skorajda izginili s poti.
Veter se je na planem še okrepil, a med stenami skorajda izgubil. Šele zgoraj, tik pod vrati, je znova završal in v vetrnici pokazal svojo moč.
Nisva sedla zunaj na klop, ampak znotraj. Čaj je morda res dober, a lahko bi rekel: drag kot žafran. Pogled za hrbtom skozi okno je razkril, da smer, ki se je v glavi ponujala za danes, skorajda zagotovo odpade. Dež, ki je padal med tednom, je pustil preveč vodnega madeža, razlitega na skali v črni lisi. K sreči, in kljub temu, da nimava s seboj vodnika, se hitro znajdeva in si najdeva nov cilj.

Ob Kokrskem sedlu ni dosti plezarije. Kar je, so smeri v Kalški gori in ostenje Grebena. Te ture so večinoma še neponovljene; le severovzhodni raz Kalške gore od časa do časa zvabi kako navezo. Drugo je neznano, vzponi še niso opisani in tako današnji rod plezalcev nima pobude. Oplezana je večinoma le, klasična grapa med Veliko in Malo Kalško goro ali pa bok Kalškega Grebena, kjer je sicer vzorno vežbališče s pravo zbirko skalnih posebnosti. Grintavec tostran nima nič plezalnega; po travnatih pobočjih se pasejo Suhadolnikove trope ovac; drugod pa je svet skrotje in grušč.*

Režkovi opisi začetkov plezanja v teh krajih, so bili že takrat podani z dobršno mero časovne zamaknjenosti. Potem so se stvari v neki meri spremenile, tudi z njegovo zaslugo. Razvoj alpinistike je prinašal nove in nove smeri, stene so plezalci v namišljenih linijah obdelali do potankosti. Raznovrstni vzponi so bili opravljeni v letnem in zimskem času, dokler ni zanimanje za to področje spet usahnilo. Tudi z železom okovano pot na Kalško goro so s časom opustili in mir, ki vlada na tej strani sedla, je kar zavajajoč. Senca strmih grap, razčlenjenih sten, je manj privlačna kot romanja po sončnih stezah in letos so se tudi množične prireditve ognile temu koncu. Nastal je miren raj tu, na tej strani.
Ker se že dolgo nisem podajal v »kratko« smer med zapuščeno plezalno potjo in Centralno smerjo, se nama ta kar sama ponudi. Začetniku bo šteta v urjenje, meni pa v doživetje, zaradi katerega hodim v gore, za razliko od tistih, ki jim to početje služi kot služba za preživetje. Dobršna mera krušljivosti na tem področju je tudi posledica slabe obljudenosti. Tako je previdnost med plezanjem bolj ali manj namenjena kamnom, ki kar čakajo majhne spodbude, da bi zleteli navzdol. Težav (IV) v smeri ne najdeva, ker jih tudi ne iščeva, se pa ob pogledu na desno z veseljem spominjam raznovrstnih, še posebej »zimskih radosti« plezanja po osrednji smeri.
Le nekajkrat se zamenjava na stojiščih in sence je konec. Prijazne trate pozdravijo najprej Jošta, ki mu pripade ta privilegij, da se kot prvi nastavi soncu, potem pa še mene, ko mu z veseljem segam v mrzlo roko in pogledam nasmejano srečen obraz.

…V Kalce ni nobene prave steze, le nekaj je lovske in polno gamsjih stečin. Dostikrat sem že bil v tem koncu, nikdar pa nisem hodil po istem potu. Visokogorska kraška planota je polna vrtač in zelo nepregledna. Na robu, kjer se svet prevesi v bistriško stran - »Na Vrteh« se pravi tam - rasto macesni, više se razprostira goščavje rušja med škrapljami in brezpotnimi melmi. Tudi tokrat smo kmalu zgrešili stezo, ko smo se podajali na pašo borovnic. Na specialki je visoko v Kalcah vrisan stan; tega pa že zdavnaj ni več, le nekaj hlodov je razmetanih pod dolgim skalnim obronkom, kjer značilno rastje izdaja pašni kraj. Stena vodi prav tam mimo in se konča na trati. Zaiti ni težavno in tako smo tudi mi obirali vrtače in doline in rili po rušju, preden smo jo spet našli. S Kalc je zelo težavno brez zamude sestopiti v Bistrico, ker so nad dnom stene. Treba je prav mimo lovske koče jugovzhodno od kote 1659 (Ramšakov turn), po prepovedani lovski stezi do Žagane peči. Obrali smo precej sveta, preden smo jo našli. Za kočo nam ni bilo toliko, kolikor do vode, ki je v koritu pri nji. Ko smo se po celodnevni žeji nalili s plehko kapnico, je bila pot do Žagane peči le kratek skok.*

Za vsak slučaj povprašam sopotnika, če je že hodil tod, da ne bi navzdol ubirala poti, ki jo je že prehodil. Odgovor je takšen, da lahko izberem po svoji želji. Najprej kreneva do pravega križišča poti, ki vodi na vse, nam znane strani. Od tam se spustiva navzdol. Nekaj časa lahko tu slediva rdeče belim krogom, dokler ne zavijeva. Kot je pisal Režek pred … leti , da steze ni, je sedaj pred nama že dodobra uhojena stezica. Pod skalnim previsom, tako kot takrat že znameniti plezalci, še slediva ostankom nekdanjega stanu. Za razliko, sedaj tudi že vemo, koliko so ti ostanki približno stari. Podor, ki leži malo niže, pa nam nedvomno zakriva še katero od teh sledi davnih dni.
Ob Ramšakovem turnu se po čudoviti stezi hitro spustiva do lovske koče. Nedavno nastalih motečih znamenj (nezakonitih) na drevesih in skalah praktično ni več. Marljive roke so odstranile packe, a glej, v dobrem letu se je mišljenje obsojajočih o tem početju popolnoma spremenilo. Kaj neki lahko še pričakujemo od ljudi, ki tako na hitro, iz nam neznanih vzgibov, spremenijo svoje početje?

V Bistrici nas je vprašujoče pogledal lovec Franc Uršič - ,Bôs' in je takoj uganil: »Že spet ste bili v Kalcah!« Le pokimal sem; saj je naša nacefrana obleka dovolj izdajala plezarijo po rušju. Nič kaj rad ne vidi, da kdo zahaja v ta gamsji revir; jaz sem si že pomalem priposestvoval to pravico. Kdaj pa kdaj mora človek le pogledati s poti, kjer srečuje le vsakdanje ljudi. Prastare divje-lovske zgodbe, o katerih vedo gorjani, mu postanejo bližje ter razumljivejše in z njimi ljudje in svet v gorah.* Boris Režek PV 1940 – Greben

Pot, ki se v okljukah vije navzdol, se izgublja v gozdu. Naproti nama priteče črn ovčar, ki se kot, da bi se naju ustrašil, obrne in steče nazaj. Ker sva navajena na pse, se jih ne bojiva. Z zanimanjem gledava navzdol na stezo, nato pa srečava prve ljudi, odkar sva zapustila Kokrsko sedlo. To sta zanimiva človeka, s katerima lahko na kratko poklepetava, preden se spet ne porazgubimo v svetu pod Grintovci.

Boris Štupar

Rogatec

Nad Kalom se za čvrstimi smrekami vzdiguje strmo pečevje. Pogled na greben, ki se kaže na zahodu, se kljub ne ravno čistemu ozračju, kaže v bleščeči podobi belih ostankov zime.

Nedvomno ima vsaka gora svoje izročilo in podobo. Ljudje v Zadrečki dolini in celo tam daleč v spodnji Savinjski dolini so videli (vidijo) v tej gori podobo Spečega meniha. Toda ne morejo se sporazumeti, ali je to speči ali celo ležeči. Vsekakor je cerkev pustila pečat tudi na gori. Obširni gozdovi so sčasoma prešli v last škofije in služijo v svojem namenu v nekoliko bolj vzvišene namene.

Nedvomno ti sčasoma ta grintavo - grintova pokrajina zleze pod kožo. Lepa, v človeškem očesu se razprostira za domovi, za Lomom, ki zakriva pogled. Da bi se z lomom začenjal ta svet, ki stoji skorajda pravokotno na ostali venec visokih snežnikov, je skorajda nemogoče reči, pa vendar je res. Res pa je tudi to, da se nekje skala povsem spremeni. Iz sivozelene se spremeni v svetlo. Katera ti je bolj prijetna?

Bojda, da so vse dobre stvari tri! Nedvomno se to pokaže v luči, ki si jo sam želiš. Te modre čašaste cvetlice se v jutranji senci nastavijo pogledu. V družbi komajda ozelenele trave se razkazujejo za sivim ozadjem. Priroda v svoji lepoti kliče po spoštovanju. Spoštovanju, ki vztrajno, a dosledno izginja iz odnosov. Le kdo bi vedel zakaj in s kakšnim namenom bi se ukvarjal s tem?

Zložna travnata pobočja se stikajo na rebru, ki mu pravimo Lepenatka. Skale, ki sta jih velikana metala z gore na goro, so se poskrile v zelenju. Živina, ki se pase na pobočjih čez poletje, letos še ni prispela na vsakoletno pašo. Mir, ki ga ne prekinjajo zvonci, obešeni na vratove živali, je neskaljen in prinaša spokojen počitek na skalnem robu. Kaj neki si misli črnoglavka?

Ljudje, ki jih srečamo na vrhovih, imajo svojo značilno govorico. Lučani s svojim nezmotljivo izrečenim, težko zapisljivim, gor in dol povedo, od kje so. Gornjegrajci, na drugi strani gore, takšnih besednih izrazov nimajo. Imajo pa zato svoje. A hec, ki smo ga še kot otroci igrali v svojih besednih igrah, ni izginil iz spomina. Nasmeh ob tem ne uide, smehljaj ostane. Podoba križa na gori je povezana z usodo - usodo, ki je neusmiljeno zaigrala s svojimi prsti in raztegnila lovke. Koliko traja življenje v brezčasju?

Tiha podoba vsakdana se v nedeljskem jutru spremeni. Mimo osamljenih, zapuščenih hiš in kmečkih poslopij se ljudje, ki so se odselili v doline, znova vzpenjajo na vrhove gora. Mladi se pod budnimi očesi svojih očetov odpravljajo v tej družbi k nečemu vzvišenemu. Drugi se v dolini pripravljajo na nastop pred množico občudovalcev, ki bo povzdignila nekoga in porazila vse druge. Kje je tu razložljiva meja?

Čudna simbolika se odraža na prizoru. Pokopališče dreves je nehote, a vseeno, vzelo tudi življenje človeka. Tistega, ki je drugim urejal pot, je vzel čas, ki obvladuje sceno prostora in dejanj. Razpršenost našega hitenja k ljudem , s katerimi si delimo trenutke, nas sili, da se le za trenutek ustavimo, popravimo simbole. Molitev, ki je popoldne izrečena v povsem druge namene, se pokaže kot resnična.

Suške peči

Skobacamo se iz avta, ki ga parkiramo pred skorajda domačo okrepčevalnico. Za hišo stoji moški ob odprtem prtljažniku in ogleduje svoj nočni odstrel.

Počasi pristopim do lovca in ga vprašam, kje je počil merjasca. »Tamle zgoraj, pod tistim hribom« mi kaže, kot da ne bi vedel, da je to Plešivec. »Šest jih je prišlo iz gozda na jaso in tale, enoletni, je padel pod mojim strelom. Poglej,« privzdigne zadnjo merjaščevo taco, »takole mora biti očiščen, preden ga peljem v hladilnico.« Medtem ko gledam ustreljenega divjega prašiča, pritisnem enkrat s fotoaparatom, tako da bo imel še kakšen lovec kaj od tega, potem pa se poslovimo.

Preko travnika, ki je v zgornjem delu dodobra rumen od cvetočih trobentic, se po kolovozu približamo robu gozda. Stara pot, ki drži skorajda vodoravno vse do »pod« Podkrajnika, je vsako leto bolj »zmatrana« in preko drč je že povsem zabrisana. Stopala se le stežka držijo v pravem položaju, zato je skorajda odrešilen breg, v katerega kmalu zavijemo. Strmo je proti zijalki, ki se boči pod slikovito steno. Včasih tu zavijeva levo na bok in se povzpneva na vrh skalnega praga. Danes pa, ko je z nama Jošt, se podamo naprej po desni strani. Posamezne skale, ki ležijo vsepovsod, se v tem pomladanskem času prav rade zavalijo proti dolini že same od sebe. Zato, kar se da pazimo, da ne bi ogrozili koga, ki se pelje po spodnji cesti.

Pod začetkom grebena se navežemo. Dobrohotnih zbadljivk, ki jih mora prenašati Jošt, je kar nekaj, vendar mu nasmešek kar sam od sebe leze na ustnice. »Bosta že še vidva kdaj prišla na vrsto«, si verjetno misli in le redko odgovori. Po prvem raztežaju, ko pride čez rob, se veselo nasmeje in v sproščenem klepetu se razgovori, da je opravil že nekaj plezalnih vzponov z vrstniki v primorskih stenah.

Greben se potegne navzgor in kmalu se prikažejo »naše trofeje«. Cvetoči avriklji se vrste med skalami in razpokami ter dajejo smisel občudovanja lepote.
Ljudje smo različni že po svojem prepričanju, veselimo se vsak po svoje. Ukradenih trenutkov, blestečega se rumenila. Ali pa zasluženih kupov denarja, povoženih in opeharjenih ljudi. Le zakaj so pomembne tudi takšne trofeje. Različnost ali etična nezmožnost? Tu zgoraj tega ni!
Rumeni cvetovi in uživaško poplezovanje sta kljub spomladanski izdatni krušljivosti prelepa, da se ne bi prepuščali trenutkom.

Ostri skalni robovi so se iztekli na robu, kjer se skalno sleme tudi uravna v gozdni obrasti. Jošta nagovoriva, da še malo potegne vrvi, ki se krotovičijo. Sežemo si v roke, se nasmehnemo, pa kaj še hočeš! Krasno nedeljsko dopoldne je.

Za pečmi stoji skorajda skrita koča. Ne tista klasična, bolj moderna. Žafranovo cvetenje po okoliških travnikih je letos skorajda neznatno. Izza travnatega roba se vzdigne petelin in umikajoč se nam odfrfota. V breznu leže ostanki človeške neumnosti. Trofeje za čiščenje? Prelep je dan, da bi razmišljali, kdaj se bo čistilo tudi po planinah. Sicer pa, če tistih, ki so odvrgli smeti, le-te ne motijo. Zakaj bi pa nas?

Korošica ...

V zaznamkih biltena o nesrečah je tale lanskoletna iskalna akcija izgubila svoj prostor. Da pa ne bi zgodba s »srečnim« koncem ostala brez zapisanih besed, jih o tem vseeno nekaj povem. Čeprav četrtkove storije krojijo drugi in so stvari jasne samo nekaterim. Ti pa so vsekakor …

Ponedeljek
Popoldne je in sedimo za majhno mizico v vasi, ki ima svetokrvniško ime. Dolga zgodovina kraja in že tradicionalni turizem ji je prineslo sloves. Nasmejana in vesela družba smo, ki je ni zmotilo oblačno vreme, zakrivajoč poglede proti bleščečim belim špicam. Pogovor teče o čudnih imenih, ki jih v današnjih časih starši dajejo(mo) svojim otrokom. Ob tem se včasih tudi nasmejemo, vseskozi pa opazujemo sprehajalce, ki se v še ne čisto pravem turističnem živžavu sprehajajo po cesti. Mimo »primarširata Japončka« in poglede upremo vanju.
»A ste videli,« pravi sogovornica na desni, »prevelike čevlje imata in kar štorkljata, tako jima stopala skačejo iz obuval!«. Res se zazremo v nizke pohodne čevlje in vidimo, da hočejo vsakič, ko naredita korak, čevlji stopiti na svojo pot. »Japončka«, ki sta že starejša, odideta v trgovino s spominki in zanimivost se skrije.
Tedaj za boljše vzdušje besedo povzame matematik v naši družbi. Rahlo namrdne brke, ki se že malo privihujejo, in pravi: »Veste, moj kolega, je postal ponosni očka. Svoji hčerki je dal ime Živa. Meni se zdi to ime dokaj lepo in povsem primerno, pa vendar, ali morda veste, zakaj je to ime povsem neprimerno?« Spogledamo se in nikomur se prav ne ljubi iskati odgovora, saj je ime povsem v redu. Zato matematik zopet povzame besedo in nadaljuje z odgovorom na zastavljeno vprašanje: »Res je Živa kar lepo ime, pa vendar se nikakor ne ujema s kolegovim priimkom – Mrcina!« In res smo kljub ne povsem nedolžni šali vsi za mizo bruhnili v smeh.
Za naporno, deževno nočjo s sobote na nedeljo je bil ta turistični izlet kar pravšen. Kar prileže se lenarjenje in pohajanje po urejenih turističnih poteh, ogledovanje tega in onega, kar tako brez pravega cilja. Zakaj bi bila odgovornost, ki jo prevzemamo za druge večja, kot pa odgovornost do sebe in bližnjih. Tega razmišljanja je dovolj takrat, ko imaš za to čas, pa se ga ne lotiš in odlašaš, porivaš stvari na stranski tir.

Sobota
Noč je. Ob desetih peljem psički na potrebo, pa se starejši sploh ne ljubi vstati. Zunaj dežuje in ne da se ji hoditi ven ter nastavljati dežnim kapljam. Mlajša se hitro vrne, tako da zaprem in zaklenem vrata. Odidem še v kopalnico… ter se vrnem na udobno blazino. Nekaj časa še zrem v premikajoče se slike, potem pa se mi zavese spustijo na oči. Zbudi me oddaljen glas, ki prihaja do mene brneč in vse bolj glasen. Presenečen in zmedeno zaspan odtavam do telefona in ga vzdignem. Na ekrančku je izpisano bratovo ime.
Ko pritisnem na zeleni gumb, se oglasi bratov glas: »A se ti kaj ljubi?« Še pred odgovorom nadaljuje: »Eden je šel popoldne čez Skok na Korošico, nato pa naj bi se čez Presedljaj vrnil do avta, ki sedaj zapuščen stoji pred Belo. Saj veš, v dežju se malokomu ljubi, da bi šel na reševanje, pridi!« Nič ne sprašujem, le pogledam na uro, ki kaže pol, in v odgovoru dodam to manjkajočo polovico ure do časa, ko se dobimo na Stahovici. Pripravim se, stopim do spalnice in ženi, ki ne razume povsem, povem, da grem. »Ja, kar pojdi,« pravi in se začudi, ko ji povem, da grem sedaj. »Kam?!« Takole jih zapuščamo in prepuščamo skrbem!
Spodaj čakata obe psički in veselo mahata z repi, kot da je tu že nov dan. Tudi starejša, ki se prej sploh ni hotela premakniti s slamnatega ležišča, je pripravljena, da gre. »Kar počakaj, če bo treba, boš pa ti jutri na vrsti,« ji pravim in mlajši nataknem ovratnico. Sedeva v avto in se v trdi temi in dežju odpeljeva proti dolini.

Nedelja
V Stahovici počakam tam kot vedno, ko se dobimo za nadaljnjo pot proti Bistrici. Parkiram za velikimi tovornjaki, ki bodo šele v ponedeljek ponoči odpeljali svoj težki tovor. Ko ugasnem avtomobilski motor, se težke dežne kaplje, ki gromko padajo na pločevino, spremenijo v glasen ropot. Ura je polnoč in na cesti se ustavijo luči. »Daj, kar do Bele se zapelji,« mi kar po telefonu sporoči brat.
Globoko nad cesto se v soju luči sklanjajo veje dreves, ki jih moča dodobra napija in jim dodaja težo. Ne premišljujem prav dosti, kljub temu da bi moral. Rajši se prepuščam ropotanju dežja in cesti, ki hitro drvi mimo. Ko na parkirišču pred Belo ustavim, se brat ravno odpravlja do avtomobila pogrešanca, ki stoji za cesto in ne na parkirišču. Ob njem je še eno vozilo, v katerem so prijatelji neznanca, ki ga bomo iskali. Nekaj časa se pogovarjajo in dogovarjajo, sam pa rajši ostanem še za nekaj časa na suhem, saj vem, da bodo poizvedeli vse, kar je treba. Policistov ni zraven in stvari tečejo dokaj hitro.

Sedim v avtu, premišljujem o tem in onem. O klepetu z »mamo«.
»Veš, naš Tone je bil pa zelo jezen, če so koga iskali ponoči in se je izkazalo, da je le ta lepo spal v koči, medtem ko so ga reševalci iskali!«
»Ker se tudi takšne stvari dogajajo, moraš na podlagi izkušenj in tega, kar starejši povedo, pač upoštevati tudi to možnost,« ji odgovorim in omenim tudi to, da je dandanes morda vseeno malo lažje, ker je razvoj prinesel nove možnosti. A res?
Vendar pa mislim, da se bomo enkrat vrnili k zgodbi Tonetovega brata, Tineta. Mlajši imajo pravico izvedeti, kakšni so lahko elitneži, ki jih častijo, volijo in opevajo. Tine mi je enkrat, ko smo bili v družbi z Miholom, povedal, kako je »enkrat« počakal na jutro (ker je bil takšen takratni dogovor, da pijancev ponoči ne rešujejo, v kolikor je življenje reševalcev ogroženo) in zaradi, nam povsem nerazumljivih razlogov, so ga vrgli … K njemu na dom so prišli po »ta rdečo« knjižico, še danes po toliko letih pa se nosijo kot mali polbogovi in pravijo, kako so radi prijatelji. Tine je že davno pokojni, tako kot tudi Tone in Mihol. Le kakšno svečko prižgemo in se zamislimo, morda preredko.

Konec koncev bi tudi mi lahko počakali na jutro in prepustili iskanje dežurni posadki helikopterja. Kot pravi sedanji moto – ne znamo si predstavljati akcije brez helikopterja – ki pa ni povsem v redu. Eden od načelnikov, ki že nekaj časa nima več te funkcije, je večkrat povedal, da če hočeš imeti dobro moštvo, moraš večkrat kakšno stvar izpeljati tudi peš. In tega se danes vse premalo zavedamo. Sploh pa če pomislim, kako so pod Zeleniškimi pustili žensko … Dandanes se v vrste reševalcev sprejemajo že pripravniki, ki sploh še niso opravili nobenega reševanja. Pa vseeno bo kmalu prišel čas, ko bo treba prepustit mesto »mlajšim«, da bodo oni opravljali to tako dobro plačano in cenjeno delo. Če pa bo držala beseda, ki jo je izrekel sin, po eni od hitrih in uspešnih akcij: »Da pa on že ne bo reševal, ker to ni plačano,« bodo pa povedale nove generacije.

Razmišljanje prekine Klemen, ki pride mimo, in pozdraviva se z malo ironičnim nasmeškom. Pripelje se še en avtomobil, iz katerega stopita Matjaž in Aleš, vrne pa se tudi Genadij. Prav veliko se ne da ugotoviti in dogovorimo se, da stopimo ter pogledamo pod Skokom in pot proti Presedljaju.
Dež vseskozi lije, težko pada po drevju in se nato še odbija od listov. Nahrbtniki sedejo na svoja mesta, naglavne svetilke obsvetijo mokro, do konca razmočeno zemljo. Pozdravimo se z Matjažem, ki ostaja pred dolino za zvezo. Psički Rena in Varis se zapodita v temen gozd, mi pa stopimo vsak s svojimi mislimi po blatni poti. Bučanje Bele je glasno in pogovor nadaljujemo šele, ko prestopimo strugo. Malo zbijamo šale, predvsem na svoj račun, in s tem odganjamo črne misli, ki nas obletavajo. Kje neki bi lahko bil? Najnevarnejše in najverjetnejše mesto je Skok, če sploh ve, kje je prehod. Ali pa je prišel do Korošice in ga je ob sestopu ujela noč. Če nima baterije, je tam lahko tudi kam padel. Tako nam ob razglabljanju mine čas in že smo na razcepu. Preden se razidemo, še pokličemo na izgubljenčevo mobi številko, ki pa ostaja nema.
Genadij in Klemen odideta z Reno proti Orglicam in Skoku, midva z Alešem pa se z Varis podava po markirani poti proti Presedljaju. Dež vztrajno pada in velik dežnik nad glavo mi razmeroma dobro varuje telo pred mokroto. Aleš je brez dežnika, oblečen v dobro vetrovko. Varis pa teka naprej po poti. Ko se obrne in pogleda, kje sva, se v naju zazrejo od svetlobe naglavne luči ožarjene oči, ki oddajajo rahlo zeleno barvo. Z Alešem spregovoriva o tem in onem. Dotakneva se možnosti, da bi se pogrešanec morda nahajal na lovski poti, ki vodi na deveto lovsko stojišče, zato se včasih ustaviva in glasno zakličeva ime pogrešanega. »Primož!« se v odmevu vrne glas iz Rzenikove stene in zadoni nad dolino proti Presedljaju ter se nato izgubi v noči. Morda bova pa odgnala nočne demone tako, da ne bodo ali pa da niso povzročili nesreče, si mislim. Čisto po Gregorinovsko. Saj res, moram malo bolj pogledat, koliko se je Gregorinu razkrila skrivnost Konja.
Iz gozda stopiva na rob, kjer stoji sicer prav primerna mizica s klopjo. Podnevi se tu utrujen popotnik nasloni, usede ter spočije, »počije na Počivalu«. Enkrat, pred leti, smo iskali dva že starejša moška in ko smo prav tako ponoči, na tem mestu zavpili enega od njunih imen, sta se oglasila. Malo pod znamenjem ju je ujela noč in dobro oblečena sta čepela kar na poti. Kako smo bili takrat in še pozneje ob srečanjih vsi veseli, danes pa sta mislim, da že oba pokojna in tudi v tej gluhi noči se nihče ne oglasi na klice.
V temni noči se kaj kmalu vzdigne veter in glej, dež je ponehal, na nebu se pokažejo zvezde. Oblečeva se in pokličeva ostale. »Pod Skokom ni nič, razen mokrote,« pravita nočna sotrpina in tudi nama se nihče ne oglasi, kadar zavpijeva.
Pokličemo še Jerneja, ki čaka na postaji v Kamniku. »Ali bi lahko na radar pogledal, če slučajno prihaja kakšna nevihta,« ga vprašam, »da nas ne bi ob nadaljevanju poti presenetil kakšen grom na planoti.« Natipkam še eno sporočilce, za tistega, ki rad hodi v malo bolj poznih urah, nato pa se z Alešem dogovoriva, da stopiva počez do klinov in pogledava še tam. Medtem pokliče še Genadij in vsi se strinjamo, da krenemo naprej, ker bi ob morebitni prekinitvi zjutraj izgubili preveč časa. Tudi Jernej kaj kmalu pokliče in pove, da je vremenska motnja trenutno nad Kranjem. Dogovoriva se, da bo spremljal dogajanje in nas opozoril ob morebitni nevarnosti.
Pot je skorajda lepa in niti ni hladno, tako da lahko kar hitiva. Ko pa prvič prečiva grapo pod Kranjskim dedcem, pa so veje nagnjene tik nad pot in pričneva brisati vso vlago, ki se je nabrala. Že dodobra mokra se odpraviva levo do lovske bajte v Bržiču. Nikoli ne veš, morda pa je tam, ali pa je vsaj Franci z ženo tam in nama bosta ponudila malo zavetja. Ko pa preko pokošenega travnika prideva do koče, je ta trdno zapahnjena. Na klopi pred njo le za trenutek odloživa nahrbtnike, napraviva nekaj požirkov in pozno nočnih grižljajev.
Mokra trava nam v nadaljevanju dodobra zmoči še čevlje in mokrote nas reši do skale izjedena pot. Ko prečimo žuboreči potok, je tudi rušje lepo obsekano, tako da nas vlaga ne moti. Nad Presedljajem pa je dobro izsekane poti konec in roke ter telesa so kmalu povsem mokra. Vseskozi odrivava ljubo, a povešeno rušje, ki povsem prekriva pot. Ob grabnu pod Čohavnico se spet malo ustavimo, pogledamo navzdol, ker pač nikoli ne veš, kje naj bi izgubljeni človek bil. Varis se malo popraska, preden izgine pod rušjem. Midva pa spet… Nad Dleskovško planoto se dvigujejo temni oblaki, ki že zakrivajo zvezde. Veter, ki pihlja, se mi upira v mokra (poceni) oblačila in prinaša hlad. Mokro vejevje se nadaljuje še do prehoda , ki vodi za Čohavnico in tu se svet položi. Hitro jo ubereva naprej, saj gibanje prinaša toploto v premočena telesa. Nekajkrat malo zaideva, pa vendar smo kmalu na Pragu in se spuščamo proti Korošici. Dom počasi kaže svoje obrise in s Petkovih njiv se skorajda usklajeno pomikata tudi dve lučki, ki jih nosita na glavah Klemen in Genadij. Njuna zanimiva nočna prigoda pa je, žal, malo krajše zapisana.
»Če ga pa zdajle ni v domu, potlej se mu je pa nekaj pripetilo!« smo si skorajda enotni in si prav želimo, da bi ga našli v koči.

Nedeljsko »predjutro«
Stojimo pred vrati, počasi pričenjamo trkati in ne moremo verjeti, da nas nihče ne sliši. Zato stopnjujemo glasnost in ko tudi to ne zaleže, se z lestvijo odpravimo na okna, kot podokničarji. To pa le pomaga in oskrbnica se končno le zbudi. Pride in nam odpre vrata, ki sploh niso zaklenjena, ampak so se napela od vlage in jih je treba prav trdno odsuniti.
»Dober dan, ali pa dobro jutro,« se v šali in svetlečem se delu noči pozdravimo. »A je mogoče kdo v domu, mogoče kakšen Primož,« vprašamo oskrbnico Mojco in ko ta pritrdilno odgovori, smo tudi mi olajšani za skrb. »Kar pokličite ga,« še rečemo preden se usedemo v jedilnico.
Primož se kmalu pokaže in ne skriva svojega začudenja nad našim prihodom. Skrbi znancev ni posvečal preveč pozornosti, tako da zaradi slabega signala mobilne telefonije ni poklical nikogar in ga obvestil o tem, da bo prespal in ga ne bo domov. Ker pa smo že marsikaj preživeli po gorah, nismo prav nič jezni nanj, še več prav dobro se nam zdi, da je cel in zdrav.
Genadij po navodilih oskrbnice zunaj koče najde primerno mesto, kjer je možen pogovor s telefonom in obvesti center za obveščanje o uspešni najdbi, potem pa naroči še Jerneju, da nas bo z vozilom prišel iskat na planino Podvežak in nam prihranil dobršen del poti v dolino. Oskrbnica nam je nakuhala čaja in kave, Primož se je napravil in v na novo porajajočem dnevu smo družno krenili navkreber, stran od te samotne Korošice.

Jutro
Ovce so se umaknile visoko na Malo Ojstrico in prav gotovo, da veliko turistov še nekaj časa ne bo hodilo po poteh, saj je vreme vse prej kot stanovitno in prijetno. Spet odpremo dežnike. Pred planino se še pošalimo, da morda najdemo še pogrešano gospo, in glej ga zlomka, ob pomoči dežja, ki nas je pral, in drugih ljudi, je Celjanom to res uspelo v naslednjih dneh. In mir je znova zavladal na teh planinah.

Zaključek - prvič:
Da bi pa Primožu kdo storil kaj takšnega, kot se povsem po naključju piše oskrbnica Kocbekovega doma, se nam pa zdi povsem neprimerno. Tako kot je oče izbral napačno ime za hčer Živo, se tudi mi vse bolj in bolj zavedamo, da moramo skrbeti zase in s tem bomo poskrbeli tudi za druge. Mar ne!

Zaključek -drugič: Vedénje ali vedênje?
Tole sem pisal nekaj dni po tistem, ko nas je dež pošteno in dodobra napral. Zdaj pa sem se znašel v neprijetni situaciji. Zbudil sem se iz čudnih sanj in znašel tam, kjer se je pred desetletji znašel Tine. Za razliko od nekaterih, ki bi najrajši pribijali na križ, vsevprek obsojali, se mi zdi reševanje pozitivno dejanje. Seveda, dokler niso ljudje mrtvi. To pa bomo na koncu tako ali drugače vsi. Ostale bodo zgodbe in storije, ene napisane, druge pa v spominu. A bela kača glavača, ki se kakor nore sanje podi na vrhu gore, hoče za seboj pustiti razkroj.
V spomin na Tineta in še koga se ne … Zle sanje, pojdite proč!
Vsekakor je zanimivo, takole od strani, zviška v dolino, gledati, kako reagira na takšne zadeve današnja nova generacija. Pa tudi psičkam se bo prilegla pavza!