DRUGAČNE ZGODBE Gremo prižigat sveče

»Ali ni ta potreba po gorečih svečah in kar je temu podobnih znamenj in tihih obredov, ki jih ljudje opravljajo zase brez vednosti drugih in ne glede na kakršno koli veroizpoved, že sama na sebi močno in prepričljivo antropološko dejstvo, pomembno za vse človeštvo, posebej pa za vprašanje človekove sreče?« …

»Če hoče biti človek srečen, mora biti primerno bogat; toda zavest mora imeti, da je to bogastvo zanesljivo, da ga 'ne uničijo ne rja ne molji'. To pa je uresničeno le, če je oprto na bregove večnosti; če ga črpamo iz onstranosti.«

»Tako je vsaka prava sreča v bistvu transcendentna, gre prek nas v onstranost.«

»Pa tudi dobiva svojo vrednost, jamstvo in uresničitev šele v onstranosti.«

»Torej nas želja po sreči sili, da to onstranost tudi de­jansko priznamo; če je ni, je vse naše hrepenenje po sreči prevara, zabloda srca in zmota razuma, ki si jo je neko zlob­no bitje v svojem najslabšem trenutku privoščilo na naš ra­čun.« Tako nekako pravi A. Camus ...

Takole bi povzel: moderen človek v svoji količinski potrošniški miselnosti išče srečo v količinskih dobrinah; tu pa je po zakonu 'dražljaj - odgovor' prisiljen dražljaje stopnjevati, če hoče še naprej stopnjevati zadovoljstvo in noče, da nastopi priskutnost (nausea) in z njo praznina; zato beži pred to praznino v nekakšno omamo, če ne v dru­go, vsaj v omamo hitrosti in naglice, da nima časa misliti, kako se vozi ob prepadu. Vse to postopno vedno bolj živčno hlastanje za ,'čim več' in 'naprej' kaže, da modernemu člo­veku nekaj manjka.«

»Hočete reči, da mu manjka nečesa, kar bi ga res pomir­jalo, mu dajalo občutek zavarovanosti in zadoščenja, tako da bi videl smisel vsemu svojemu dejanju in nehanju, tako da bi bil sproti srečen. Se pravi: manjka mu mostu, ki bi ga popeljal onstran prepada ali mu vsaj kazal pot, po kateri se pride na drugo stran.«

»Če nadaljujemo z našim naslovom, bi lahko tudi rekli: nočejo prižgati sveče. Ne marajo nobene prispodobe, ki bi namigovala na onstranost.«

»Ali ni pravzaprav zelo čudno, človeško le težko umljivo, kako zmore človek tako ravnati, ko bi lahko mirneje živel ob mnogo manjši porabi sil.

Ali ni čudno in nerazumljivo, da moderni človek ne zna biti srečen in ne utegne biti srečen. Nima časa razmisliti o temeljih in ciljih svojega življenja; zato pa tudi ne najde niti smisla niti sreče?«

»Nasprotno: človeško je to razumljivo. Gre namreč za prekvalifikacijo celotnega mišljenja. Že za vsakdanji poklic je prekvalifikacija preučitev (preusmeritev) iz enega po­klica v drugega zelo težavna, ker lahko človeka spravi s tirnic in se nikoli več prav ne znajde.

Še bolj velja to za temeljno preusmeritev modernega mišljenja: iz količinske miselnosti v kakovostno. To se pravi: v Življenju ni odločilno, koliko smo naredili, temveč, kako smo ravnali; ne gre za vprašanje, koliko užitkov (dobrin) smo si privoščili, ampak kakšne; ni odločilno, koliko imam in pomenim pred ljudmi, marveč kakšen sem pred nevidnim ocenjevalcem svojega življenja.«

»Če prav razumem, ni odločilno, koliko imam, koliko do­segam uspehov, temveč to, kakšen sem ob vsem tem: dober ali slab, pošten ali nepošten; in zato tudi: srečen ali nesre­čen. Ali se vam ne zdi, da je to skoraj isto kakor Sokratovo enačenje sreče z modrostjo in nravno (moralno) dobroto? Ali kakor sem bral pri nekem vzhodnem piscu: 'Sreča je, kar uživa modrec'?«

»Povsem ni isto, vmes je še nekaj, kar je Sokrat spregle­dal, to je človekova svobodna volja; vendar pa je vse troje na črti čiste kakovosti; pri vseh treh lastnostih gre za vpra­šanje, kakšen je človek; gre za kakovost, ki je na črti golih kolikosti, golih količin ne moremo nikoli srečati.«

»Potemtakem bi lahko rekli, da je ta čista kakovost, ka­kor jo srečujemo v modrosti, poštenosti (dobrini) in sreči, za količinski svet - onstranska, ga presega, je zanj že on­stranost?«

»Da, docela pravilno je to sklepanje. Kdor je moder, do­ber in srečen, nosi v sebi svet, ki presega vidno dane količine, svet, ki sega v onstranost. Tak ima v sebi tako rekoč predujem onstranosti. Njegova kakovostna miselnost pre­korači količinsko mišljenje in gre prek njegovega zgolj ko­ličinskega, merljivega življenja. To so neminljive vrednote, " ki tečejo v večno življenje.« …

Sliki sta današnji z Velike in Male planine, odlomki pa so iz knjige:

Anton Trstenjak – Človek in sreča