Včasih tudi z vrha gore, kamor se tako radi povzpnemo, ne opazimo, da so že davno tega tod živeli in se trudili naši predniki. Pozorno oko pa bo opazilo, da so živeli marsikje in nas prekašali v marsikaterem pogledu. Skoraj vse so znali narediti sami ali pa so s pridom uporabljali materiale, ki so jih imeli pri roki. Marsikdo se je zelo trudil, da bi njegov rod živel naprej na svoji zemlji, zadovoljen in uspešen. Včasih pa se je nit življenja prekinila ali pa so odšli drugačnemu življenju naproti.
Svojo pot na goro lahko začnemo tudi v dolini, saj se ni potrebno zmeraj pripeljati do konca ceste. Tako bomo lahko videli, da se trajnostni razvoj ponekod še ni začel, spoznali prebivalce in njihove navade. Ob osamelih kmetijah se bodo kar sama porajala vprašanja, ki so morda lepša kot odgovori. Morda bo kdo tudi spoznal kraj in se ob tem spomnil na svoje korenine, ki izvirajo prav tu.
Zvečer bodo vtisi s prehojene poti drugačni, pogovor z bližnjimi bo našel drugačne pomene. Nekdo se bo morda odločil, da vpraša preprostega kmeta za nasvet!
S R N A K
Od
Narave navdahnjeni, pokojni Rafl Žerovnik, je imel prav. Ko bodo pripeljali svet do praga pogube, bodo iskali nasvet pri preprostem kmetu; v sveti preproščini je skrit odgovor. Bojim pa se da tega kmeta ni več, izginil je. Nihče noče vedeti zakaj, še vprašanje kdaj, se zdi oguljena odvečnost.*
Štirinajst tisoč korakov so našteli iz Gornjega Gradu, po ozki dolini potoka Pripravne (danes Šokatnice) do Srnaka.*
Sto dvajset hektarov gozda, lazov in požarišč je merila kmetija. Z lastno lovsko pravico je razpolagal šegavi gospodar, v ovčji staji so meketale ovce in goveja živina je polnila hlev. Celo v lastnem mlinu je mlel, v domačih rebrih pridelano proso in ajdo.*
»V tej črti je odgovor na tvoje vprašanje, Srnak. Ne domišljaj si, da je svet zaradi tebe,celo tvoj nastanek ni zaradi sveta. Popotnik si, majhen in nepomemben. Rad te imam, ker vem da je v tvojem okornem srcu človek, čeprav zatajen in odrinjen. V kraljestvu katerega varuh si, bodo zagospodarile živali. Narava se bo vrnila v prvobitnost stanja. (* Edi Mavrič: Med legendo in resnico)
Vodni mož je bil v Pustoslemskih grabnih blizu Srnaka. Nekoč je ujel Pustoslemsko in jo je imel za ženo. Včasih sta hodila iz vode na sonce, tam mu je uši pobijala. Ker bi rada ušla, ga je nekoč vprašala, na kak način bi lahko ušla. Rekel ji je, da bi mu lahko le takrat ušla, če bi s takimi rožami od obrote kadila.
Nekoč je odšel in ona je vedela, da ga ne bo kmalu domov. Spustila se je proti Pustemu slemenu. Kmalu je čula, da gre za njo. Na hribu, kjer se je videlo na Pusto sleme, je klicala: »Kadite z obroto!« In res so kadili in tako je srečno ušla. (* Fran Kocbek: Savinjske Alpe) Št. Florjan
V Srnaku je imel svoje prednike tudi popotnik Tomo Križnar.
Oznake: gore, les, Rogatec, Srnak
Ime hriba nam je bilo malo dvomljivo. Ali je nastalo zaradi tega, ker se na koncu gorskega hrbta, ki se vleče od Rogatca, Lepenatke, Kašnega vrha, Kranjske rebri in Plešivca končuje na neizrazitem vrhu poimenovanem Lom in se nato odlomi v dolino Črne?
Po letu je spremenjena in polomljena pokrajina dobila še bolj spremenjeno podobo.
Jeseni je prišel čas, ko se sadi novo drevje. Za nove generacije, za nov polom.
