Bobnarjev plaz

Prvi novembrski sneg pada in kmalu se bo poletna slika spremenila. Nabralo se bo dovolj snega, da se bodo sprožili tudi snežni plazovi - lavine!

Stoječ na grobu, ob nebroj svečah, ki plamenijo po grobovih se spominjamo ljudi, katerih ime je zapisano na nagrobniku. Nekaj mi pravi, da sem na nekaj pozabil in čez nekaj dni se spravim k starim Vestnikom. Star cepin in bajla me spomnita na to, kje moram gledati.

Proti koncu letošnje zime (2008 – 2009) smo prvi dan v marcu, sredi noči pobirali trupli plezalcev, ki sta skupaj z lavino »letela« in obstala spodaj, zakrita s snegom na Bobnarjevem stožcu (plazu). Pred 32-leti sta Beni in Dule plezala prvo ponovitev Bobnarjevega plazu (po alpinističnem štetju). Tudi onadva sta se zavedela, da je nevarno početje blizu letenju. Eno noč in toliko let pozneje pa vendar tu je zapis, ki ga je napisal Beni za Planinski Vestnik.

Bobnarjev plaz

Kot edina potnika sva se z zadnjim avtobusom pripeljala v Kamniško Bistrico. Še vpis, dve imeni in ena sama kratka beseda: Bobnar. Znajdeva se pred vrati. Ozirava se po znanih oblikah, temnih in veličastnih v luninem siju. Nebo je temno, a čisto kot jezerce ob izviru Bistrice. Tema in sinja barva se prelivata v biserno bledem siju neštetih zvezd. Kreneva v gozd. Mrzli žarki lune prodirajo nad drevesi do tal, brišejo temo in odkrivajo toplo rjava listje, ki šumi pod nogami. Razvejana drevesa se prepletajo s strahotno črnimi piramidami smrek. Vsa pa silijo le gor, tja pod brezkrajni skrivnostni nebesni svod. Tudi midva greva gor - v Brano. Zakaj? Mar zato, ker so Bobnarja prvič preplezali šele pred dobrimi oseminštiridesetimi urami? Mar zato, ker je bila ta grapa, ki jo prekinjajo strmi skoki, ki izrazito para JJZ pobočje Brane od vrha do tal, že dolgo problem v tem delu? Tudi zato.

Mar zato, ker Bobnar skoraj sleherni zimski dan bičajo plazovi? Greva izzivat nevarnost? Greva!

Toda midva sva se pripravljala in čakala vso zimo. Čakala sva mnogo nedelj; danes so razmere idealne. Že dolgo ni snežilo, temperatura je že dva dni precej pod ničlo, luno imava vso noč do šeste ure zjutraj. Zato sva krenila kar sredi tedna. Dule je šel na avtobus naravnost iz šole.

Pol ure je minilo. Že sva na Lepem Kamnu. Pred lovsko barako »Žmavco«, kakor ji pravimo. Gledava steno in oba čutiva spoštovanje pred njo. Mika naju spanec v bajti, toda tokrat sva odločno zavila med drevesa pod steno.

Skoraj bi se zaplezala, še preden sva našla smer. Po strmih travah, posejanih z majavimi skalami, se spustiva k velikemu stožcu snega, ki ga je nasul Bobnar. Spomnim se zgodbe, ki pravi, da je kmet Bobnar iz Tunjic po tej grapi spuščal macesne, spodaj pa so od grčavih debel ostale samo še trske. Dopovedujem si, da plazu danes ne bo, da so razmere idealne, midva pa dovolj pripravljena. Še za hip naju obidejo ti občutki. Takoj jih spet zamenja prejšnje zdravo, bojno razpoloženje. Ob vznožju kiklopskega stožca se pripraviva, in nekaj pojeva. Nadeneva si opremo. Pri tem ugotovim, da pri svoj derezi Interalp manjka spojni vijak. »Mar bova morala odnehati. še preden sva sploh začela?« se smeje vpraša Dule. Pustim ga pri miru in vtaknem v luknjo pomožno vrvico. Za silo bo nadomeščala vijak. Toda. kako dolgo?

In sva šla. Ura je 20.00. Najprej vštric po snežnem stožcu, nato drug za drugim v ozkograpo. Lahka nahrbtnika, v katerih nimava nič drugega kot prvo pomoč, svetilko in nekaj hrane, ter treningi zadnjih tednov, nama omogočajo, da napredujeva hitro, zraven pa imava prekrasen občutek lahkotnosti.

Začenja se Bobnar. Grapa je tu spodaj položna, južni sneg prekinjaja strmi skalni pragovi. Greva hitro, osredotočiva se le na plezanje, z ničimer ne vznemirjava nočnega miru.

Po manj kot eni uri prideva do skalnega skoka. Kopen je pa previsen tudi. Opreme nimava dovolj, zato se mu ogneva v levo. Snameva dereze in se naveževa. Skala je dobra pa tudi precej nerazčlenjena je. Dule gre naprej. Potem greva po kopnem, nekoliko krušljivem svetu rahlo v levo še dva raztežaja. Nad sabo spet zagledava grapo, tokrat že lepo zalito s povsem trdim snegom. Še vedno je precej položna (350).

Spet zvijeva vrv in pri tem oceniva spodnji del z II, kopne raztežaje pa IV. Ozreva se po okoliških vrhovih, ki se jim vrhovi v luninem siju belo leskečejo, in prisluhneva gamsjim žvižgom. Tu v Brani imajo res svoje kraljestvo, v strmi steni, med travami, rušjem in osamljenimi macesni so suvereni gospodarji. Gledava dol in poslušava, če

bi zaslišala glasove prijateljev, ki sta bila tudi namenjena v Bobnarja. Nič ni bilo čuti. Dovolj počitka. Do vrha je še daleč. Položni del je za nama. Ura je polnoč in moja dereza se je prvič pokvarila. Zal to ni bilo tudi zadnjič, saj se je do vrha vsaj še trikrat. Vstavim nov konec »prusika«. Spet ,se naveževa. Nad sabo vidim skok in hočem naprej. Toda varljiva je lunina svetloba, kajti moj raztežaj se izteče tik pod skokom, ki se ga potem loti Dule. Visok je kakih 15m in je zelo strm, gotovo ima 80° naklonine.

V srednjem delu je nekaj metrov povsem navpičen. »Dober trening za Francijo bo tole,« meni Dule. »Ja,« kratko pritrdim.

Zabijem klin. Odlično drži. Kljub temu mu pridružim sotrpina. Duletov cepin ne prijema, zato mora za eno roko kopati oprimke. Ledno kladivo Interalp, za katerega so nama na odseku rekli, da je preveč ukrivljeno, pa odlično prijema. Na srečo sva z enakimi oborožena oba. Počasi nama gre. Ekstremno težkih mest v ledu nisva vajena. Naposled sva čez. Počutiva se dobro; nekako ponosna sva sama nase. Nič ne govoriva, le strmiva v noč in v ozebnik nad nama. Če ne bi bila dva, bi bil občutek kar malo moreč.

Do vrha sva imela še dva malo manj strma (70-75°) toda daljša skoka. Zadnji je bil visok okrog 30 m in je bil povsem leden. Prvikrat sva občutila, kaj se pravi biti v stiku s steno le s štirimi zobmi derez ter konico cepina in kladiva. Ko sva premagala tisti prvi strah, sva se počutila nekako svobodna in neskončno lahka. Tak občutek morajo imeti ptice. Leteti - davna želja človeka. Če bi moja dereza v teh skokih kdaj popustila, bi najbrž na svoji koži občutil tako »letenje«. Na srečo ni.

Grapa se je spet položila (okrog 45°), ni pa je hotelo biti konca. Poleg vsega sem moral še popravljati derezo, ki je neprestano nagajala. Naposled sva stala na grebenu. Prav pod nam se spušča k Pastirjem Bosova grapa.

Nemo sediva na vrhu. Jeva rozine. »Še daleč je do vrha,« godrnjam. Spet greva. Že stokrat prekleto derezo si pripnem k pasu. Dovolj mi je neprestanega popravljanja.

To noč sva šele videla, kako je Brana lahko visoka in dolga. Na vrhu sva. Sprejme naju veter. Prav tedaj se skrije tudi luna. Zdi se, da jo je pregnal mrzli sever s svojimi valovi.

S pogledom še zadnjič objameva Planjavo, Zeleniške špice, Vežico in mogočni Rzenik tam v ozadju. Pogled objame stene, misel beži ... Toda treba je naprej. Po počitku ob soju svetilk in ob škripanju ledenega vetra sestopiva po Šiji. Sestop traja dve uri.

Pred kočo na Kamniškem sedlu si krepko stisneva roki. Srečna in ponosna sva, ker sva zmogla Bobnarja. Nato vstopiva v zimsko sobo. Edini prenočevalec nama gostoljubno skuha čaj. Iz Borovnice je. Daleč ima do gora, ne kot midva, ki jih imava pred nosom. Ura je šest zjutraj. Zdanilo se je, midva pa, drsajoč se, sestopiva s Kamniškega sedla. Meni se mudi na avtobus. Rad bi izkoristil opravičilo, ki ga bom dobil za ta dan, zato grem smučat na Veliko planino. Dule nima te sreče. Odpelje se domov, popoldne pa na šest dolgočasnih ur v šolo.

Janez Benkovič - Beni

Grapo Bobnar so prvi preplezali - Franc Bergant, Janez Vodlan in Rado Mrdjenovič v noči od 26. na 27. februar 1977. Osrednjemu delu so se umaknili v levo (250 m). V noči od 1. na 2. marec 1977 sta opravila prvo ponovitev Dušan Podbevšek in Janez Benkovič.

Umaknila sta se le največjemu skoku nekoliko levo (80 m).

Ocena spodaj II, zgoraj III, IV, mesta V; povprečna naklonina 40°; naklonina skokov 70-85°; višina 900 m; čas plezanja 6 ur in še ura do vrha Brane.

PV 1981/2