Požarjenje

"Naši" predniki so bili za svoje preživetje prisiljeni obdelovati tudi hribe. Na zložnih hrbtih gora se še dobro vidi to početje, čeprav je že kar nekaj časa minilo od zadnjih "požigov". Aleksander Videčnik takole opisuje to početje:

Že nekdanji fevdalci so poskrbeli, da so bili tudi hribovski predeli poseljeni. Tedanje hube so zajemale veliko gozdov, ki jih je bilo treba spremeniti v obdelovalno zemljo. Zelo star način tega početja so ljudje imenovali "delati požare". Strokovni izraz pa je »požigalništvo«. To delo je bilo zelo naporno, pa tudi nevarno, saj je bila nevarnost, da ogenj, ki je uničeval podrast in očiščeno gozdno zemljišče, zaneti še druge gozdne površine, kar bi pomenilo katastrofo.

Kako so delali požare?

Najprej so s sekiro temeljito posekali in očistili celotno površino namenjeno požigu. Že od nekdaj so ta dela opravljali skupno, torej ljudje iz celotne soseske. V zapisih omenjajo tudi orodje, ki je bilo potrebno za požigalništvo, tega je vsakdo prinesel s seboj. Da se ob koncu to ne bi zamešalo, so ga označevali vsak s svojim znakom. Po navadi so uporabljali hišni znak (znamenje).

Opisano delo so ponavadi opravljali začetkom julija, če so želeli, da bi površina lahko še v istem letu rodila ajdo ali rž, ali pšenico. Tisti del posekanega lesa, ki je lahko bil koristen za kaj drugega, so zvozili domov, vse drugo vejevje in podobno so pustili ležati kake tri tedne, da se je vse to dovolj posušilo. Tedaj je bil čas za požare. O tem delu so domačini govorili, »da gorski kmetje kruh in žgance iz pekla vlečejo«. Zelo visoka vročina ob kurjenju požarov je bila res prav »peklenska«.

Kako so požarili?

Dosledno upoštevanje izkušenj je preprečevalo nesreče. Požiganje in upepeljevanje so pričeli od gornjega, najvišje ležečega roba parcele. Delavci, ki so to delo opravljali, so bili opremljeni z več metrov dolgimi lesenimi drogovi. Ti so imeli na koncu kavlje ali po domače »krevlje«. S tem so vlačili že goreče in tleče plasti drevja ter grmovja počasi in previdno navzdol ter jih nalagali na še ne goreče, nižje ležeče plasti. Te so se seveda vnele. Tako delo v vročini poletja res ni bilo lahko, poleg tega pa je bilo lahko še nevarno. Če je nenadoma potegnil veter, so morali napeti vse sile, da požar ni segel v sosedni gozd. Mnogi so, da bi se obranili neznosne vročine, ogrnili ovčji kožuh, in to tako, da je bila gola stran kožuha obrnjena navzven.

Setev v požganino

Ko je požiganje opravljeno in se je zemljišče temeljito ohladilo (čez nekaj dni), so posejali ali ajdo, če je šlo za pridelek istega leta, če so sejali ozimino, je bila to največkrat rž ali pšenica, ki so jo želi prihodnje leto. To setev so opravili brez pluga in brez brane. Ajda, kmalu seja na, je bila za žetev godna že septembra. Ponekod so za ajdo sejali še rž, ki pa ni dobro obrodila. Posejano ozimno žito je zrelo v dobrih legah, okoli jakobovega. V snope povezan pridelek so sušili na »ostrvih«, to so do osem metrov visoki drogovi. Teh snopov niso mlatili v mlatilnici, ampak so jih »plevšali« ali »štrihali« na močnih deskah, da so ostala stebla nezlomljena. Taka

slama je bila dobra za kritino streh. Marsikje so v požganino sadili celo krompir ali sejali oves. Vendar bolj redko. Če je imela kmetija na voljo okoli dvanajst parcel za požigalništvo in je opravila vsako leto požar na drugi parceli, je vsako leto razpolagala z eno svežo novino in številnimi pašniki. Navadno so delali kmetje po en požar letno.

Prastari način gospodarjenja

Požigalništvo je nedvomno predstavljalo zelo star način obdelovanja zemlje in gospodarjenja. Ker tedaj gnojenje s hlevskim gnojem še ni bilo običajno, gnojila jih je pašna živina, je razumljivo, da so parcele, določene za setev žit, menjavali (kolobarili) vsaj v določenem presledku let. V fevdalnem času so z gozdovi gospodarili le zemljiški gospodje. Podložne kmetije so bile odvisne od volje fevdalca, ali je bil za krčitev gozda ali ne. Seveda pa so bili le-ti naklonjeni pridobivanju novih obdelovalnih površin, saj so na ta način dobili več dohodkov od podložnika.

Po kmečki odvezi so kmetje dobili tudi obsežne gozdove, manjkalo pa jim je razvite živinoreje. Ta je temeljila na planinskem pašništvu in površinah za setev žitaric, zato je dolgo prevladovala stara navada krčevite skrbi za obdelovalne površine in tedaj manj za gozd. Treba je povedati, da tiste davne čase les ni imel spodobne cene. Danes je seveda drugače, saj pomeni gozd pomemben vir dohodka vsake kmetije.

Le redki so še spomini na požarjenje. Ostala pa so ledinska imena določenih predelov, ki pričajo o tej dejavnosti na nekdanjih kmetijah. Nad Novo Štifto, denimo, se imenuje predel Na požarih, kmetija pa pri Požarniku. Še pred leti je imel Požarnik ohranjeno vso orodje za požarjenje.

Upam, da je tako še danes.

Na Pernhartovih slikah je "požarjenje" dobro vidno

Vsake toliko časa, pa še sedaj, kakšna strela zaneti požar.