Razgledi in pogledi s poti na Brano

V teh sončnih in lepih dneh se tudi gore kažejo v svoji najlepši podobi, ki jo človek lahko zaznava.

Razgledi:

Medtem ko se mogočno zahodno ostenje Planjave skriva v jutranji senci, se sonce, ki preseže grebene, že upira v ta del Brane. Pogled iz sivine preko ozelenelega Sedla v stene, ki so v spodnjem delu še zelene in obrasle z rušjem, se ne ustavlja. Police, ki jih prekinjajo grape, nudijo prešerno zadovoljstvo gamsom in občasnim popotnikom, so prazne.

Podoba grebenov se izgublja za vrhovi. Prekrasne cvetlice, odete v te in one barve, se brez imen zapisanih na njih cvetovih postavljajo poletnemu soncu in lahnemu vetriču v poklon. Vedno znova se pojavljajo, enkrat takšne, bolj razcvetene ali malo manj. Ljudje, kot hiteči in premikajoči se objekti, jih občudujemo. V svoji nestanovitni danosti trenutka lovimo njihovo lepoto le v zrkla aparatov.

V Bistrici čepi koča na trati. Z jase se vije cesta ob reki in se izgublja za slemenom vrha Senožeti nad Stahovico. V Koncu leže obeljena debla razmetana po posekah, vijugaste steze se črtajo po pobočjih na lovska stojišča. Žagana peč, prepočena skala ob poti, se ponavlja tudi višje v Koncu. Kje v višavi se je utrgal orjaški steber, skrepenela reka ledu je obrusila razlomljene klade in jih umaknjena pustila v dolini.*

Presenečenje za oba. Zanj, za stražarja, ki ni pričakoval nevarnosti s te strani. Zame manj, ker me je glasen žvižg takoj pozval k izvlačenju dodatnega zrkla in pritiskanju.
Nem in začuden pogled je to. A stražar je svoj del posla opravil, hitro se je umaknil nižje na drugo vzpetino in s predirnim zvokom znova zaparal po tišini. Čreda, ki je stekla navzdol proti njemu, se je kaj hitro ustavila. Pogledujoč proti grebenu so se znova lotili sočne paše, dodatno izboljšane z jutranjo roso. Kako malo potrebujejo, v primerjavi z nami, za srečo.

Kogel s svojo rjavo odklano steno je tu le še griček pod Skuto. Ob njegovem vrhu je steza v Gamsov skret, bližnjica za tistega, ki jo pozna. Drugi tavajo med skalnimi pragi v njegovih grapah in se zaplezavajo v gladkih plateh, ki so položene po Slemenu. V Skuti so nagrmadeni skladi v stebre. Orjaške, druga nad drugo umaknjene plošče podstavljajo gladki, oklesani stožec vrha. Za njim je skrita Rinka, Križ in znižujoči se greben nad prepadnimi stenami Štajerske in Male Rinke.*

Zagledal sem jo na robu. Veter je pihal v ravno pravi smeri, da sem se ji lahko še približal. A glej, ni zbežala, potuhnila se je. Potuhnila se je in prav po svoje opazujoč, kot da je ne vidi nihče na tem belem svetu, čakala, da vsiljivec zgine. Za preprosto življenje je potreben mir in kalilci ne sodimo vanj.

Na vrhu križane gore so trije ljudje. Dva od njih me prosita, da ju pritisnem in ovekovečim njun trenutek na vrhu, z njunim telefonom, k tretjemu pa pristopim.
»S56FBO,« mu kar se da lepo rečem, ko prekine z govorjenjem.
Pogleda me začudeno, ko mu povem svoj radioamterski znak, ki se ga komajda spomnim, saj ga ne uporabljam.
»Ja, ampak to ne bo štelo za vzpostavitev zveze,« se smehljajoč trudi, da bi mi odgovoril.
»Saj nisem hotel tega, samo malo za hec, da ne bi bili preresni v tem čudovitem okolju, stoječ na gori obdani z drugimi prelestnimi gorami!«
Potem spregovoriva še nekaj o vzpostavljenih zvezah, o tem, kako je poimenovana katera od okoliških gora ...

Preden odložim nahrbtno vrečo, se mi pogled in zrklo še ustavita na križu. Gora je res poskrbela, ne, ljudje smo sami poskrbeli, da se je toliko usod in človeških življenj končalo na njenih pobočjih. Poletno razkošje, razmeroma lahek dostop, se ob prehodu iz letnih v zimske razmere spremeni v obup za nepripravljenega, nepodučenega človeka. K sreči se pomen dejanj spreminja in vse manj ljudi zahaja v zimskem času na nevarna pobočja. Obstanek križa, ki je nakatere tako zmotil, ima v srcih prizadetih svoj globok pomen. Saj se še dobro spomnim pokojne stare mame - mamke, ki je gore sovražila zaradi neusmiljenosti tragedije, ki jo je doletela. Oči povedo več kot besede!

Oskrbnik s svojim pomočnikom na Sedlu razklada drva. »Zdaj sem že peto leto oskrbnik tu gori!« pove s ponosom in dobro voljo na obrazu. Pred kočo si Tone ravno preoblači majico.

Današnja mladina! Pravi uživači, še dvajset metrov do koče, malica, telefon. Zakaj neki se ne bi zgledovali po malo starejših, ki se sedeč pred kočo lepo nastavljajo soncu ...

Z malo domišljije, na snegu skalni roglji s senco izrišejo narobe obrnjen W (prav obrnjen pa M). Wunderlichov sneg in Wisiakova grapa. Naključje s preprosto razlago.

Voda! Studenec, ki letos veselo žubori v plitkem žlebu in glasno ropoče kot virek zakrit med visokraslimi klobuki. Spodaj v gozdu se na določenem kraju še spomnim na nočno srečanje z Iztokom. Moram ga povprašati, če misli kdaj stopiti kam drugam kot v ... kraljestvo.
In že sem v drugem svetu!

*Svet med Grintovci - Boris Režek

Pogledi:

29. junija 2010

Neizključujoča sreča

Predstavljajte si, da ste alpinist, ki se je izgubil v gorah. Po nekaj urah blodenja ste sicer ponovno našli pot, vendar se je medtem že pričelo večeriti. Veste, da se ob dnevni svetlobi ne boste več mogli vrniti v dolino. Zapihal je veter in pooblačilo se je. Kmalu zatem že padejo prve dežne kaplje. Nikjer ne najdete zavetja. Veter vam piha naravnost v obraz in hlače se vam lepijo na noge. Zebe vas, počutite se bedno in jezite se na lastno nepazljivost, ki vas je stala toliko časa. Sedaj vam ne preostane nič drugega, kot da greste naprej, kljub mrazu, dežju in vse gostejšemu mraku.

Kar naenkrat ugledate skalni previs. Zlezete podenj. Tukaj ni vetra, tla so suha. Iz nahrbtnika izvlečete termovko, srkate vroč čaj in čutite, kako toplota prežema vaše telo. Sprostite se in občutite olajšanje, pravzaprav celo ugodje. Vendar se takoj zatem spomnite, kako dolga je še pot v dolino, ki vas čaka. In mokra oblačila so še vedno zalepljena na vaše telo. Ampak - ali niste pravkar občutili nekaj takega, kot je sreča? Ali morda celo srečo in nesrečo hkrati?

V takšnih trenutkih ste dejansko kot kalejdoskop, poln različnih občutkov. Nekateri od njih so prijetni, drugi neprijetni, in vsi obstajajo hkrati. Slabi občutki torej nikakor ne izključujejo dobrih.*

* Stefan Klein - Formula za srečo

DRUGAČNE ZGODBE Gremo prižigat sveče

»Ali ni ta potreba po gorečih svečah in kar je temu podobnih znamenj in tihih obredov, ki jih ljudje opravljajo zase brez vednosti drugih in ne glede na kakršno koli veroizpoved, že sama na sebi močno in prepričljivo antropološko dejstvo, pomembno za vse človeštvo, posebej pa za vprašanje človekove sreče?« …

»Če hoče biti človek srečen, mora biti primerno bogat; toda zavest mora imeti, da je to bogastvo zanesljivo, da ga 'ne uničijo ne rja ne molji'. To pa je uresničeno le, če je oprto na bregove večnosti; če ga črpamo iz onstranosti.«

»Tako je vsaka prava sreča v bistvu transcendentna, gre prek nas v onstranost.«

»Pa tudi dobiva svojo vrednost, jamstvo in uresničitev šele v onstranosti.«

»Torej nas želja po sreči sili, da to onstranost tudi de­jansko priznamo; če je ni, je vse naše hrepenenje po sreči prevara, zabloda srca in zmota razuma, ki si jo je neko zlob­no bitje v svojem najslabšem trenutku privoščilo na naš ra­čun.« Tako nekako pravi A. Camus ...

Takole bi povzel: moderen človek v svoji količinski potrošniški miselnosti išče srečo v količinskih dobrinah; tu pa je po zakonu 'dražljaj - odgovor' prisiljen dražljaje stopnjevati, če hoče še naprej stopnjevati zadovoljstvo in noče, da nastopi priskutnost (nausea) in z njo praznina; zato beži pred to praznino v nekakšno omamo, če ne v dru­go, vsaj v omamo hitrosti in naglice, da nima časa misliti, kako se vozi ob prepadu. Vse to postopno vedno bolj živčno hlastanje za ,'čim več' in 'naprej' kaže, da modernemu člo­veku nekaj manjka.«

»Hočete reči, da mu manjka nečesa, kar bi ga res pomir­jalo, mu dajalo občutek zavarovanosti in zadoščenja, tako da bi videl smisel vsemu svojemu dejanju in nehanju, tako da bi bil sproti srečen. Se pravi: manjka mu mostu, ki bi ga popeljal onstran prepada ali mu vsaj kazal pot, po kateri se pride na drugo stran.«

»Če nadaljujemo z našim naslovom, bi lahko tudi rekli: nočejo prižgati sveče. Ne marajo nobene prispodobe, ki bi namigovala na onstranost.«

»Ali ni pravzaprav zelo čudno, človeško le težko umljivo, kako zmore človek tako ravnati, ko bi lahko mirneje živel ob mnogo manjši porabi sil.

Ali ni čudno in nerazumljivo, da moderni človek ne zna biti srečen in ne utegne biti srečen. Nima časa razmisliti o temeljih in ciljih svojega življenja; zato pa tudi ne najde niti smisla niti sreče?«

»Nasprotno: človeško je to razumljivo. Gre namreč za prekvalifikacijo celotnega mišljenja. Že za vsakdanji poklic je prekvalifikacija preučitev (preusmeritev) iz enega po­klica v drugega zelo težavna, ker lahko človeka spravi s tirnic in se nikoli več prav ne znajde.

Še bolj velja to za temeljno preusmeritev modernega mišljenja: iz količinske miselnosti v kakovostno. To se pravi: v Življenju ni odločilno, koliko smo naredili, temveč, kako smo ravnali; ne gre za vprašanje, koliko užitkov (dobrin) smo si privoščili, ampak kakšne; ni odločilno, koliko imam in pomenim pred ljudmi, marveč kakšen sem pred nevidnim ocenjevalcem svojega življenja.«

»Če prav razumem, ni odločilno, koliko imam, koliko do­segam uspehov, temveč to, kakšen sem ob vsem tem: dober ali slab, pošten ali nepošten; in zato tudi: srečen ali nesre­čen. Ali se vam ne zdi, da je to skoraj isto kakor Sokratovo enačenje sreče z modrostjo in nravno (moralno) dobroto? Ali kakor sem bral pri nekem vzhodnem piscu: 'Sreča je, kar uživa modrec'?«

»Povsem ni isto, vmes je še nekaj, kar je Sokrat spregle­dal, to je človekova svobodna volja; vendar pa je vse troje na črti čiste kakovosti; pri vseh treh lastnostih gre za vpra­šanje, kakšen je človek; gre za kakovost, ki je na črti golih kolikosti, golih količin ne moremo nikoli srečati.«

»Potemtakem bi lahko rekli, da je ta čista kakovost, ka­kor jo srečujemo v modrosti, poštenosti (dobrini) in sreči, za količinski svet - onstranska, ga presega, je zanj že on­stranost?«

»Da, docela pravilno je to sklepanje. Kdor je moder, do­ber in srečen, nosi v sebi svet, ki presega vidno dane količine, svet, ki sega v onstranost. Tak ima v sebi tako rekoč predujem onstranosti. Njegova kakovostna miselnost pre­korači količinsko mišljenje in gre prek njegovega zgolj ko­ličinskega, merljivega življenja. To so neminljive vrednote, " ki tečejo v večno življenje.« …

Sliki sta današnji z Velike in Male planine, odlomki pa so iz knjige:

Anton Trstenjak – Človek in sreča