Ruska pravljica
Vsi golobi so zobati pšenico, samo eden je sedel osamljen na hruški in se obiral. Tedaj je rekel kmet: »Ta je moj sin.«
Oh je dejal: »Uganil si, vzemi ga s seboj!«
Spremenil je goloba v brhkega mladeniča, da mu ni bilo v deželi enakega. Oče ga je bil vesel in ga je objemal in poljuboval. Oba sta bila srečna.
»Pojdiva domovi« je dejal oče.
Šla sta po poti in se pogovarjala. Oče je spraševal sina, kako se mu je godilo. Pripovedoval mu je, kako je doma in kako težko jim gre. »Kaj hočeva sedaj, moj sin? Oba sva revna. Tri leta si služil, pa si nisi ničesar zaslužil.«
»Nikar ne bodite žalostni, oče, vse bo še dobro. Poglejte, tam lovijo lovci lisice. Spremenil se bom v hrta in ujel lisico. Lovci me bodo hoteli kupiti, vi pa me ne dajte za manj, ko za 300 rabljev, ampak brez ovratnika! Tako boste dobili denarja.«
Ko sta prišla do lovcev, so psi pripodili iz gozda lisico, toda nobeden je ni mogel ujeti. Sin se je takoj spremenil v hrta, se zapodil za lisico in jo ujel. Lovci so prijezdili zraven in kmeta spraševali: »Ali je ta hrt tvoj?« »Moj je.«
»Dober pes, prodaj nam ga!
»Kar kupite ga!«
»Koliko hočeš zanj?«
»Dajte mi 300 rubljev, toda brez ovratnika!«
»Kaj hočemo z ovratnikom, dali mu bomo zlatega. Tukaj imaš 100 rubljev.« »Za 100 rubljev ga ne dam.«
Našteli so mu slednjič 300 rubljev, psa vzeli s seboj in lovili dalje. Spustili so kupljenega hrta za lisico. Ko pa je ta prišel v gozd, se je spremenil v človeka in dohitel očeta. Ko sta hodila dalje, je dejal oče: »Kaj mi pomaga ta denar? S tem komaj kaj kupim družini in hišo popravim.«
»Nikar ne skrbite, oče, boste dobili še več. Na polju love gospodje prepelice s sokoli. Spremenil se bom v sokola. Gospodje me bodo kupili. Vi me prodajte zopet za 300 rubljev, toda brez čepice.«
Prišla sta na polje. Lovci so spustili sokole za prepelicami. Prepelice so se jim pa spretno skrivale. Ko je sin to videl, se je spremenil v sokola in takoj ujel prepelico. Lovci so to videli in vprašali kmeta: »Ali je sokol tvoj?«
»Moj.«
»Koliko hočeš zanj?«
»Dajte mi 300 rubljev, brez čepice!«
»Naredili mu jo bomo iz brokata.«
Lovci so sokola kupili in ga spustili nad prepelice. Sokol je letel daleč, nato se je pa spustil na tla in postal zopet človek. Potem se je pa odpravil za očetom.
»Sedaj sem že bolj bogat,« je dejal kmet, ko sta se s sinom sešla.
Sin mu je odgovoril: »Počakajte, oče, boste imeli še več. Ko bova prišla na semenj, se bom spremenil v konja in vi me boste zopet prodali. Prodajte me za 1000 rubljev in dajte me brez uzde.«
Ko sta prišla na semenj, se je sin spremenil v konja, ki je bil divji ko zmaj in se je vsakdo bal k njemu stopiti. Oče je vodil konja za uzdo, ta pa se je vzpenjal in divje bil s kopiti zemljo.
Tedaj so prišli kupci in se pogajali. » Za 1000 rubljev brez uzde ga dam,« je vsakemu rekel oče.
»Kaj bi mi z uzdo, naredili mu bomo srebrno! Daj nam ga za 500,« so odgovorili kupci.
Tedaj je prišel na semenj na eno oko slepi cigan. Vprašal je kmeta: »Koliko hočeš za konja ?«
»Tisoč rubljev, brez uzde.«
»Drag si, prijatelj! Daj ga za 500 z uzdo!«
»Ne tega ne maram.«
»No, tukaj imaš 600 rubljev, pa ga daj!« je dejal cigan, toda kakor se je pogajal, kmet ni nič popustil.
»Dobro, « je slednjič dejal cigan, »dam ti kar zahtevaš, toda daj mi uzdo!«
»Ne, cigan, uzda je moja,« je dejal kmet.
Cigan je pa dejal: »No, pa ti dam za uzdo še pet rubljev.«
Kmet je premišljeval: uzda je vredna 3 kopejke, cigan mi ponuja 5 rubljev. In dal je ciganu konja in uzdo.
Cigan je sedel na konja in odjezdil. Ta cigan pa je bil sam kralj Oh. Konj je nesel oba — visoko nad vrhovi dreves in gora Nekje daleč sta se spustila na tla — in sta bila doma.
Oh je spustil konja na pašo, sam pa je šel v kočo in dejal: »Vendar se mi ni izmuznil, pasji sin!«
Opoldne je Oh pri potoku napajal konja. Komaj ga je spravil v vodo, se je konj spremenil v krapa in odplaval po potoku. Oh ni dolgo premišljal, spremenil se je v ščuko in začel zasledovati krapa. Bil je že čisto blizu njega, ko je krap nenadno udaril s plavutmi po vodi, tako spretno, da ga ščuka ni mogla zgrabiti. Sedaj mu je ščuka zaklicala:
»Oj krapek mali, krapek zali,
čuj, kaj ti botra ščuka pravi:
Obrni k meni glavico,
povem ti lepo pravljico!«
»Če hočeš, botra, z menoj kramljati,« je dejal krap ščuki, »te slišim tudi tukaj.« Ščuka se je zopet zagnala za njim. Ko ga še ni mogla zgrabiti, mu je zopet zaklicala:
» Oj krapek mali, krapek zali,
čuj, kaj ti botra ščuka pravi:
Obrni k meni glavico,
povem ti lepo pravljico!«
Toda krapek se je pognal naprej in zaklical ščuki: »Če hočeš, botra, z menoj kramljati, te slišim tudi tukaj.«
Dolgo sta se še lovila po vodi. Krap se je ves čas spretno izmikal. Slednjič pa je splaval na breg. Tam je prala carjeva hči. Krap se je spremenil v zlat prstan z vdelanimi graniti. Prstan je opazila carjeva hči in ga pobrala iz vode. Nesla ga je domov in ga pokazala očetu:
»Poglej oče, kaj sem našla!« Očetu je prstan zelo ugajal, hčeri je bil pa tako všeč, da ni vedela, na kateri prsi naj ga natakne.
Kmalu nato se je javil pri kralju trgovec. Bil je Oh, ki se je spremenil v trgovca. Car ga je vprašal: »Kaj hočeš, starček?«
»Peljal sem se z ladjo,« je pripovedoval starec »in nesel za kralja svoje domovine lep prstan z granati, toda padel mi je v vodo. Ali mogoče kateri izmed vaših slug našel prstana?«
»Ne,« je dejal car, »moja hči ga je našla.«
Poklicala sta jo. Oh je prosil vljudno za svoj prstan in dejal: »Jaz ne morem živeti, če ne prinesem tega prstana kralju.« Toda carjeva hči ga ni hotela dati.
Tedaj je dejal car: »Daj mu ga, hčerka, sicer bo prišel stari zaradi nas v nesrečo.«
Tudi Oh je prosil: »Kar hočete vzemite od mene, samo prstan mi dajte nazaj!«
»Če je tako,« je dejala hči, »ne bo moj ne vaš!« In vrgla je prstan na tla. Prstan je razpadel v pšenična zrna, ki so se trkljala po vsej vasi. Oh se je naglo spremenil v petelina in začel zobati zrnje. Zobal je in zobal tako dolgo, da je ostalo le še eno zrno, ki se je strkljalo pod čevelj carjeve hčerke. Ko je vse pozobal, je odletel skozi okno.
Zrno pa se je spremenilo v mladeniča, ki je bil tako lep, da je carjeva hči sklenila, da se z njim poroči. Prosila je očeta: »Z nikomer drugim ne bom srečna, kakor z njim.«
Car je gubančil čelo, ko je slišal, s kom se namerava hči poročiti, toda nazadnje je bil tudi on zadovoljen. Oče in mati sta ju blagoslovila, nato pa so praznovali poroko, h kateri je prišla vsa dežela.
Med svati sem bil tudi jaz in sem pil medico in vino, ampak v usta ni nič prišlo, ker vse odteklo po bradi, ki je od tega še sedaj siva,
Poslovenil Mark
Slovenec, 31. januar 1932 in 7. februar 1932
Oznake: Izročilo, ljudje, Slovenec
