Drugačne zgodbe

Drugačno ali drugo, je mogoče šele takrat ko je Drugo drugo!

17. januar 2011

Spomin

Danes, ko mineva petnajst let od nesreče, ki je zaznamovala naša srca in spremenila pogled na marsikatero zadevo, čutim do gore še globlje spoštovanje. Na nek način sovpadajoči dogodki pred tremi desetletji mi to potrjujejo.

Strah in spoštovanje zakonitosti je nedvomno premalo prisoten pri udejstvovanju v gorah. Kje tu najti ravno pravo mejo, je težko reči. A glede na to, da nam včasih ljudje, ki preživijo nesrečo povedo kaj o tem, kako in na kakšen način so se podali na goro, bi se lahko česa naučili tudi iz branja ali poslušanja.

Brana – 17. in 18. januar 1996
Takrat, pred petnajstimi leti smo že na začetku naše reševalne poti, malo nad Jermanco, dobili opozorilo o res nevarnih razmerah, ki so vladale na severni strani Brane. Ne morem reči, da smo ga upoštevali, ker je skupinsko ravnanje včasih nesmotrno zaradi zanašanja eden na drugega in občutka navidezne varnosti, ki jo nudi velika skupina. Kljub izkušnjam se to zgodi in na koncu je takratna tragedija enega preprečila gotovo tragedijo skupine. Kaj vse je šlo takrat narobe, kje vse so se zgodile napake, je zgodba za učbenike reševalnih analiz in bi lahko služilo k vzgojnemu usposabljanju gorskih reševalcev. Prav tako kot le leto pozneje, ko se je na sosednji gori – Turski gori, pripetila še bolj kruta nesreča.
Opozorila, ki se nam kažejo kot malenkosti in se dogajajo v nekem težko zaznavnem zaporedju, je na vsak način potrebno upoštevati. Tragedije ne smejo pustiti zgolj žalovalni pečat, ampak se moramo iz teh krutih dogodkov naučiti in spoznati kar največ, kar bo bodočim rodovom preprečilo morebitno ponovitev nesreče v takšni obliki.

Takratna nesreča na Brani je odnesla po strmem, ledenem pobočju lučko, za katero sem sprva mislil, da je le svetilka, ki je nekomu od prvih padla. Svetleča luč je kaj kmalu izginila. Grozno spoznanje ob hreščečem se zvoku iz radijske postaje je prineslo mučno tišino. Tišino, ki se umakne brezupnim poskusom, in misli, da pa morda le ni vsega konec.
Hiter dogovor, preusmeritev toka reševanja, nas požene v dejavnost. Tomaž je navezan na vrv, ki jo venomer znova podaljšujemo z drugo, tretjo, četrto … vrvjo, se spušča v Lijak in išče morebitno bilko, ki se jo še oklepamo. Žal naših upov zmanjkuje z vsako minuto bolj in bolj. Neuspešni v svojem početju varujemo Tomaža, da se vrne nazaj med nas, ki se čedalje bolj zapiramo v svoje misli. Dogovorimo se še za nadaljnje poteke reševalnih akcij in se skrušeni, dokaj nemočni, vračamo v zimsko sobo, vsak k svojim mislim in problemom.
Žal je v tem času usoda in bolezen odnesla s tega sveta že nekaj, v tisti reševalni akciji udeleženih gorskih reševalcev. V noči iz 17. na 18. januar 1996 se je smrtno ponesrečil Janko Plevel Pubi. Tomaž Humar in Janez Jeglič Johan (v reševanje je bil vključen pozneje, za iskanje Janka Plevela iz smeri Okrešlja) sta se ponesrečila v Himalaji. Janez Benkovič Beni se je tiho poslovil, Slavko Šetina je umrl zaradi težav s srcem, Dušan Podbevšek Dule pa se je lansko leto ponesrečil z motornim zmajem.

Brana – 15. januar 1981
Ti dogodki me spominjajo na dogodke pred tremi desetletji, ko smo se v dokaj sončnem dnevu ravno tako podali na Brano. Kot se je za takrat še spodobilo s prvim avtobusom v Bistrico in potem pod Bosovo grapo. Ko smo pomikali po sneženem pobočju proti prvim skokom, je sonce že dodobra obsvetilo vzhodna pobočja. Skorajda nič nismo bili presenečeni, ko je Beni nenadoma močno zavpil: »Plaz!«
Razbežali smo se, večinoma v redek gozd na levi, in se le nemo spogledali ter prešteli. Beni in Pubi, ki sta takrat vodila našo skupino, sta se ravno pred kratkim vrnila s plezanja po novozelandskih gorah. Verjetno jima je želja po domačih hribih in dokaj dobro poznavanje »voznega reda« snežnih plazov pomagala, da sta se lažje odločila za nadaljevanje vzpona.
Prvi skoki so bili precej dobro zaliti, le srednji nam je vzel nekaj več časa. A to je pač za skupino »zakup«, ki si ga moraš vzeti. Potem ko smo se razvezali, je stvar stekla vse do vrha v lepšem tempu. Takrat na vrhu ni bilo več (in znova) križa, sončni žarki so nam ugajali, a skrb pred ledenim sestopom je bila hujša. Beni je hitro razložil, s kom se bo kdo navezal in dobro je ocenil, da mora biti navez čim manj, da jih bosta s Pubijem lažje spremljala. Ker nisem bil z nikomer v navezi, od nikogar odvisen, sem se hitro znašel sam v dokaj ledenem oklepu pobočja, ki Stubajevemu (takrat še z lesenim ratiščem in pravokotnim oklom) cepinu ni omogočal pretirane prodornosti. Navzdol po neizraziti grapi in nato počez, je šlo po konicah dokaj hitro. Nekaj strahu je ob pogledu proti Okrešlju ostalo in prav je tako. Spoštovanje gore in dogodkov, ki so se na tem območju že dogajali v preteklosti, je pač vtisnjeno v spomin. Kar hitro sem dosegel le navidezno varen rob pod Šijo, a ni bilo jasno, kaj počnejo ljudje spodaj v Lijaku. Ker niso nič klicali ali opozarjali, sem nadaljeval proti koči na Sedlu in vsake toliko opazoval ostale iz naše skupine, ki so varujoč se sestopali.
V koči pa so se stvari zasukale. Iz pripovedovanja planincev sem doumel, da se je zgodila nesreča dveh planincev iz okolice Domžal, ki sta se skušala povzpeti na Brano in ob tem padla na severnem pobočju in se zaustavila v Lijaku. Sicer se ne spomnim povsem dobro kako, a mislim, da sem v nekaj trenutkih pobral vrvi iz GRS sobe in se vračal nazaj. Na robu sem počakal Benija in Pubija, jima razložil zadevo, kot sem jo slišal in skorajda brez besed smo se spustili v Lijak skupaj s Hozkom (Franc Holcar), ki se nam je priključil. Tam se je ob ležečih, ponesrečencih nahajalo v pomoč nekaj hrvaških alpinistov, od katerih je bil eden zdravnik in je poizkušal z oživljanjem enega od ponesrečenih. Po pregledu in zasilni imobilizaciji preživelega sta Pubi in Hozi podpirala le tega, sam pa sem jih varoval in vlekel navzgor, kolikor je bilo potrebno. Po prihodu na Sedlo smo s poškodovanim nadaljevali s sestopom. Pod Ta rjavo gričo smo že srečali prve reševalce, ki so v noči odhajali po mrtvega. Dolga pot se je vlekla in v trdi temi smo le malo pred polnočjo prišli v Bistrico. Utrujenost je prevzemalo srečanje z domačimi, ki so čakali zaskrbljeni zaradi nesreče, ne vedoč, kdo je bil udeležen …

Lijak
Brana je na svoji severni strani, kjer je speljana markirana pot, poleti dokaj nezahtevna. Pozimi in že v jeseni pa sneg, ki pade na pobočje, prekrije skale in melišče, ustvari veliko snežno površino, ki se navzdol glede končuje v Lijaku, preden se preko stene nadaljuje na meliščih. Veliko število smrtnih nesreč na tem področju kaže na to, da se je človek pri oceni svojih zmožnosti precenil.
Nekaj nesrečnežev se je ob padcu zaustavilo v Lijaku, kjer se je nahajal napihan sneg. Vendar je ponavadi hitrost prevelika ali pa je vse skupaj zavito v led. Ko ni snega, se med skalami vidijo ostanki-kosti gamsov, koz in ovac, nekaj pa je tudi smeti.
To severno pobočje Brane, ki je v zimskih razmerah nevarno za zdrs, je nevarno tudi za snežne plazove. Predstavlja svojstven in zapleten problem v primeru klasičnega reševanja, ki je zaradi prečenja pobočja težko izvedljivo dejanje. Ob iskanju Alberta Štuparja in Ignaca Zupana, ki je potekalo leta 1956 in 1957, so se gorski reševalci večkrat izpostavili smrtni nevarnosti in velikemu tveganju v Lijaku. Po pripovedovanju žene enega od že pokojnih reševalcev, ni veliko manjkalo in prišlo bi do ponovne nesreče. Žal se potem, kljub prostovoljnemu (zastonjskemu) delu, srečamo z očitki, da je bilo reševanje predrago, da so bile dnevnice prevelike, čudnimi mnenji povsem nekompetentnih funkcionarjev, ki izstavljajo račune … Kot da se stvari vedno znova ponavljajo.

Oznake: , , , , ,