DRUGAČNE ZGODBE - Tomažu

Vrata so kot vsestranski simbol življenja in smrti, prehoda v novo življenje. Kamniški »mulci« se slej ko prej, hote ali nehote zagledamo v te tako ljube nam gore in v ta Vrata. Pogled po vzponu, ki ga doživiš na drugi strani, je pač pogled v globino. Iskanje pogledov in gledanje z višine pa je lastnost alpinistov, ki se v svojem plezanju po stenah srečujej(m)o z novim in neznanim, z iskanjem samega sebe v plitvinah sveta.

Če sem takrat še kot »mulcu« Tomažu spregovoril ene od prvih besed v njegovih aktivnih začetkih alpinističnega življenja, je prav, da nekaj napišem tudi ob koncu njegove življenjske poti.

Vse od vzpona po Južnem razu Turske gore naprej smo lahko spremljali, kako se je kalilo to »jeklo«. Nismo te pretirano spodbujali, ker smo se bali tega, da bi preveč hitel in si s tem onemogočil popoln dvig v višave, ki si jih je tako želel. Zato smo lažje razumeli, da si znal pobrati dobre stvari in opraviti z zate nepomembnimi. Ker pa samo po sebi ni večvredno dejanje samega alpinizma, je bilo radost z moje strani mnogo večja, ko je nekaj let pozneje Tomaž stopil tudi med gorske reševalce.

V temni noči smo se odpravili navzgor. Nad ta Rjavo gričo se je sneg začel svetlikati, saj mu je dež, ki je padel povrhu, dodal led in ustvaril varljivo trdo skorjo. Zime so bile takrat skoraj praviloma takšne. To je zahtevalo še previdnejšo hojo in plezanje. Čevlji so škripali in s težavo smo prišli do Vrat. Kljub temu, da smo prišli med prvimi, se nam še ni ljubilo kreniti naprej. Preoblačili smo se, govorili v prazno, tako da se je dan prevesil v nov dan. Klici z gore so postajali vse bolj nestrpni, zato so se posamezne naveze že odpravljale naprej. Beni in Pubi, zatem pa Tomaž, Damjan … Nekako z odporom se le pripraviva tudi z Genadijem in kreneva v mrzlo noč. Na robu, kjer pogled navkljub temni noči in zimskemu strupenemu mrazu že zaznava globino, se med pomikanjem navzgor zazrem v snežno pobočje. Kljub belini, ki naj bi ponoči osvetljevala pobočje, se v noči ne vidi najbolje. Soj svetilke na glavi k temu še dodatno pripomore. Nenadoma pa po gladkem severnem pobočju Brane zdrsne drobna lučka, ki hitro pridobiva na hitrosti. Drsi navzdol, dokler ne izgine v temi. Prvi trenutek je misel še sproščena in pomislim, da je nekomu pač padla svetilka in zdrsnila navzdol. Pa vendar kmalu v radijski postaji že zahrešči. Beni, že visoko zgoraj nad Boštjanco, kliče: »Kdo je zdrsnil, eden od naših je zdrsnil!«

Kljub presenečenju se hitro sestavimo. Ugotavljamo, kdo je zdrsnil. Ko dojamemo, da je bil to Pubi, se dogovorimo, da Beni, ki ima s seboj odejo, odide na vršino Brane. Tam sta že Janez in poškodovani Aleš. Prebivakirajo naj noč zgoraj, mi pa poskusimo najti Janka, ki je zdrsnil. Postavimo se na rob visoko nad Lijakom. Redke skale so odete v sneg in požled, špranje so povsem zaledenele tako, da ne moremo zabiti niti najmanjšega klina, zato kar stoječ na južni strani varujemo in spuščamo Tomaža navzdol. Suvereno, kot si to počel v gorah, si odpikal navzdol, mi pa smo skozi roke spuščali vrv in vedno novi vozli so se pomikali skozi roke. Tomaž je spodaj vseskozi iskal našega prijatelja, vendar ni v Lijaku, kjer je zadnja možnost, da se človek, ki zdrsne na severnem pobočju Brane zaustavi, našel ničesar. Nastopila je nemoč, ki je nam ljudem tako dobro znana in poznana. Tomaža smo odvarovali nazaj med nas. Ob takšnih dogodkih se ljudje spremenimo. Sami sebi postavimo vprašanja. Radi bi zavrteli čas nazaj, pa ga ne moremo. Nedvomno se je ta naš odnos spremenil. Le redko se še dovolj sproščeno veselimo ob rešenem življenju.

Zvečer me pokliče brat in na kratko pove, da se je nekdo zaplezal v zahodni steni Brane. Pravi, naj pridem dol in vzamem s seboj opremo in potrebščine za čez noč in še za naslednji dan. Ko se pripeljem v Bistrico, je tam že precej reševalcev in počasi izvem, da je bilo opravljeno že iskanje s helikopterjem, ki pa so ga nemirni zračni tokovi tako grdo prevrgli, da so se rajši umaknil. Zaplezanega planinca je že celo popoldne iskala skupina gorskih reševalcev, ki pa je bila tudi neuspešna. Genadij je zunaj spraševal in poskušal dobiti podatke o tem, kaj in kje so že preiskali. Mene pa je nekdo od zadaj prav močno, povsem po njegovo, lopnil po rami in pri dejal: »No, kako je kaj ´tastar´!« Kdo drug kot ti Tomaž. »Pejd, greva za šank, bova spila kavo, noč bo še dolga!« mi reče. Videl sem, da voda ne gori in da je pred nami še dolga noč. V dolgem pogovoru sva se oba kar nekako izogibala temu, da bi Tomažu lahko dejal, naj gre zraven, saj bi nam lahko prišel prav, kot le malo kdo! Tomaž se je odločil po svoje, tako kot je bilo takrat prav. Počistil je neprijetne zadeve in se rajši povsem posvetil alpinizmu. Tako smo mi odšli proti Vratom, on pa v svoj dom.

Naj končam tam, kjer si bil zelo rad, pod Rzenikom. V svojem zapisu je Dolfe Čebulj* zapisal: » Rzenik pa za nas ni prazna stena, športni prostor. To sivorjavo skalno pročelje nad dolino Bele je naša usoda in naša sreča. V njem najdemo mi, njegovi oboževalci, notranji intimni duhovni izraz plezalca in v njem iščemo uteho, pozabo in osebno radost …tudi mi Kamničani imamo svoj Rzenik.« Tako bomo tudi mi po tolikih letih dejali: »Kamničani in Slovenci smo imeli Tomaža in njegov duh bo večkrat zaplaval tam v sencah pod Rzenikom, v katerega kroniko si zapisal nepozabna dejanja. Med skrivenčenimi macesni bomo iskali spomine in občudovali nevidne sledi, ki si jih zapustil!« Meje, ki si jih postavil, so lahko trajne in novim generacijam alpinistov ni potrebno, da bi jih spreminjali. Ob iskanju svojih Vrat lahko postavijo svoje meje, nove in drugačne, saj je tudi nad Belo še veliko sten povsem nedotaknjenih.

* Adolf Čebulj – Prispevek k kroniki Rzenika PV 1953/9

Tomaž Humar 18. 2. 1969 – 10. 11. 2009

Sreča in nesreča,

moč in nemoč,

največje človeške iznajdbe,

a čas kraljuje,

nad vsem tem!

Pod Rzenikom 13. 11. 2009

Podlom 18. 11. 2009 Boris Štupar