DRUGAČNE ZGODBE Gremo prižigat sveče

»Ali ni ta potreba po gorečih svečah in kar je temu podobnih znamenj in tihih obredov, ki jih ljudje opravljajo zase brez vednosti drugih in ne glede na kakršno koli veroizpoved, že sama na sebi močno in prepričljivo antropološko dejstvo, pomembno za vse človeštvo, posebej pa za vprašanje človekove sreče?« …

»Če hoče biti človek srečen, mora biti primerno bogat; toda zavest mora imeti, da je to bogastvo zanesljivo, da ga 'ne uničijo ne rja ne molji'. To pa je uresničeno le, če je oprto na bregove večnosti; če ga črpamo iz onstranosti.«

»Tako je vsaka prava sreča v bistvu transcendentna, gre prek nas v onstranost.«

»Pa tudi dobiva svojo vrednost, jamstvo in uresničitev šele v onstranosti.«

»Torej nas želja po sreči sili, da to onstranost tudi de­jansko priznamo; če je ni, je vse naše hrepenenje po sreči prevara, zabloda srca in zmota razuma, ki si jo je neko zlob­no bitje v svojem najslabšem trenutku privoščilo na naš ra­čun.« Tako nekako pravi A. Camus ...

Takole bi povzel: moderen človek v svoji količinski potrošniški miselnosti išče srečo v količinskih dobrinah; tu pa je po zakonu 'dražljaj - odgovor' prisiljen dražljaje stopnjevati, če hoče še naprej stopnjevati zadovoljstvo in noče, da nastopi priskutnost (nausea) in z njo praznina; zato beži pred to praznino v nekakšno omamo, če ne v dru­go, vsaj v omamo hitrosti in naglice, da nima časa misliti, kako se vozi ob prepadu. Vse to postopno vedno bolj živčno hlastanje za ,'čim več' in 'naprej' kaže, da modernemu člo­veku nekaj manjka.«

»Hočete reči, da mu manjka nečesa, kar bi ga res pomir­jalo, mu dajalo občutek zavarovanosti in zadoščenja, tako da bi videl smisel vsemu svojemu dejanju in nehanju, tako da bi bil sproti srečen. Se pravi: manjka mu mostu, ki bi ga popeljal onstran prepada ali mu vsaj kazal pot, po kateri se pride na drugo stran.«

»Če nadaljujemo z našim naslovom, bi lahko tudi rekli: nočejo prižgati sveče. Ne marajo nobene prispodobe, ki bi namigovala na onstranost.«

»Ali ni pravzaprav zelo čudno, človeško le težko umljivo, kako zmore človek tako ravnati, ko bi lahko mirneje živel ob mnogo manjši porabi sil.

Ali ni čudno in nerazumljivo, da moderni človek ne zna biti srečen in ne utegne biti srečen. Nima časa razmisliti o temeljih in ciljih svojega življenja; zato pa tudi ne najde niti smisla niti sreče?«

»Nasprotno: človeško je to razumljivo. Gre namreč za prekvalifikacijo celotnega mišljenja. Že za vsakdanji poklic je prekvalifikacija preučitev (preusmeritev) iz enega po­klica v drugega zelo težavna, ker lahko človeka spravi s tirnic in se nikoli več prav ne znajde.

Še bolj velja to za temeljno preusmeritev modernega mišljenja: iz količinske miselnosti v kakovostno. To se pravi: v Življenju ni odločilno, koliko smo naredili, temveč, kako smo ravnali; ne gre za vprašanje, koliko užitkov (dobrin) smo si privoščili, ampak kakšne; ni odločilno, koliko imam in pomenim pred ljudmi, marveč kakšen sem pred nevidnim ocenjevalcem svojega življenja.«

»Če prav razumem, ni odločilno, koliko imam, koliko do­segam uspehov, temveč to, kakšen sem ob vsem tem: dober ali slab, pošten ali nepošten; in zato tudi: srečen ali nesre­čen. Ali se vam ne zdi, da je to skoraj isto kakor Sokratovo enačenje sreče z modrostjo in nravno (moralno) dobroto? Ali kakor sem bral pri nekem vzhodnem piscu: 'Sreča je, kar uživa modrec'?«

»Povsem ni isto, vmes je še nekaj, kar je Sokrat spregle­dal, to je človekova svobodna volja; vendar pa je vse troje na črti čiste kakovosti; pri vseh treh lastnostih gre za vpra­šanje, kakšen je človek; gre za kakovost, ki je na črti golih kolikosti, golih količin ne moremo nikoli srečati.«

»Potemtakem bi lahko rekli, da je ta čista kakovost, ka­kor jo srečujemo v modrosti, poštenosti (dobrini) in sreči, za količinski svet - onstranska, ga presega, je zanj že on­stranost?«

»Da, docela pravilno je to sklepanje. Kdor je moder, do­ber in srečen, nosi v sebi svet, ki presega vidno dane količine, svet, ki sega v onstranost. Tak ima v sebi tako rekoč predujem onstranosti. Njegova kakovostna miselnost pre­korači količinsko mišljenje in gre prek njegovega zgolj ko­ličinskega, merljivega življenja. To so neminljive vrednote, " ki tečejo v večno življenje.« …

Sliki sta današnji z Velike in Male planine, odlomki pa so iz knjige:

Anton Trstenjak – Človek in sreča

DRUGAČNE ZGODBE Pomagaj sebi tako, da pomagaš drugim

Pazljivo si izberite takšen način preživljanja, da vam bo vaše delo všeč. Kadar imamo delo, ki ga opravljamo radi in z zavestjo, da koristi drugim, dobita življenje in delo posebno veljavo in globok pomen. Kdor daje z radostjo in hvaležnostjo, kdor je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, ima več možnosti za uspeh od tistega, ki dela zgolj za preživetje.

Več delamo in zasejemo, več žanjemo. Več dobrega storimo, bolj smo uspešni. Že pokojni, gorski reševalec in alpinist (domačin pod gorami, brez uradne titule in povsem po krivem odrinjen), je takole pripovedoval o svoji ljubezni do tega dela svojega življenja: »Rad hodim v gore in plezanje je od nekdaj del mojega življenja. Jasno, da za to ne dobim dobim denarja in ga tudi odklonim. Kadar pa stojim na gori in pomagam človeku, ki se je ponesrečil, takrat vložim vse kar je v meni in ko mi ostali dajo vedeti, da smo v tem skupaj, takrat zares živim. Vsem priporočam, naj opustijo svoje delo, če ga ne marajo, in naj se rajši lotijo tistega, kar imajo radi, posebej če gre za kaj takšnega, kjer ima človek občutek, da je skupaj z drugimi. Tako živim jaz in sem hvaležen za svoje življenje.«

Zakaj nas nesebično razdajanje drugim bolj od vsega na svetu navda z občutkom celovitosti? Zakaj najdemo notranjo polnost in dober občutek, če komu pomagamo, ali storimo kaj iz preprostosti? Dobro vprašanje!

Služenje drugim je ustvarjalen proces; sprošča veliko energije, ki se kaže na različne načine in prinaša v življenje globlji pomen. Kadar živimo dovolj globoko in si obenem želimo biti koristni ljudem, pogosto najdemo zadovoljstvo v pristni bližini, saj ta zadovolji našo željo, da bi segli ljudem do srca. Kadar pa ne živimo dovolj, da bi z drugimi vzpostavili odrešilno pristnost, se lahko zgodi, da bomo problem osamljenosti reševali tako, da si bomo skušali pridobiti oblast nad ljudmi. Živeli bomo skozi primerjavo in postali preveč tekmovalni ali pa se bomo imeli za boljše in bolj pomembne od ostalih. Takšna usmerjenost pa ne vodi k vzajemnosti, ljubezni in ustrežljivosti.

Če se razdajamo, bo naše življenje dobilo globlji smisel in naša radost ob doseženem bo vse večja. Vsekakor pa bodo rezultati našega truda trajali dlje!

Uspeh ima različne obraze; bogastvo in slava sta le dva izmed njih. Mogoče imate talent, da pomagate tistim, ki so dozdevno brez njega. Vsakič, ko komu pomagate, rečete življenju: »Da!«*

*John M. Templeton

DRUGAČNE ZGODBE Ivan Špeh

»KNJIŽNIČAR IN KNJIŽNI MOLJ« IVAN ŠPEH

Knjige imaš rad ali pa so odvečno breme. Časi, ki jih živimo, se počasi nagibajo bolj k drugi trditvi in prav je, da poizkusimo razumeti, kaj o tem mislijo starejši in izkušenejši. V bistvu vsi vemo, kaj pomeni zapisano mišljenje in smo sposobni ustvarjanja svojega mišljenja. Vendar se prav rado zgodi, da nehote drug drugemu to sposobnost odrekamo, jo preprečujemo ali zmotno poveličujemo svoje sposobnosti. To je dejstvo, ki pa ima na nas neposreden način v mišljenju in zmoto, ki vodi v drugo zmoto. Seveda so še druga mnenja, ki si jih lahko ustvarimo.

Toliko različnih mnenj, zgodb, pripovedi, dokazov in navedb kot jih najdemo v knjižnicah, na njihovih policah, le stežka najdemo še kje drugje. Morda bo to s časom spremenil splet. Ko vstopiš v ta knjižnični svet, se vonj za platnicami skritega papirja vtisne v spomin, ki ostane. Vendarle je ljudem , ki živijo v oddaljenejših krajih in nimajo možnosti prevoza, obiskovanje knjižnic oteženo. Zato se nekateri ljudje odločijo in si naredijo svojo lastno knjižnico.

Ker so to tudi ljudje, ki uporabljajo ob predstavljanju samo svoje ime in priimek, je verjetno zgodba še toliko bolj neznana. Poleg prebiranja naj ostaja tudi izziv obiskati neznanega človeka in se z njim pogovarjati, izvedeti neka, kar je del zgodbe resničnega življenja.


Bukvarna

Večkrat smo nekatere zanimive starejše izvode knjig iskali tudi v bukvarni. Tam je bil upravitelj, sila zgovoren in razgledan možakar. Kljub temu, da tja ne prideš ravno razpravljati, te je znal (zna) napeljati v pogovor.

Vmes se je znašlo tudi vprašanje, od kje je sogovornik. »A od tam gori? Pojdite no tja na ono stran in poglejte malo, če ima Špeh še vse knjige, ki jih je tako vztrajno kupoval. Veste je zelo zanimiv človek!« No, kar tako pa tudi ne morem kar k njemu, sem si mislil in se spraševal, kaj za vraga naj mu odgovorim? »Seveda bom šel in pogledal, kako se kaj ima«, sem se izgovoril.

Od takrat sem se večkrat spraševal, kako ta možakar res zgleda, ker se je nehote ustvarila tančica skrivnosti in takšnih ljudi na kmetih tod okrog ni ravno na pretek. Ker res ni daleč stran od našega doma, sem hitro našel nekaj njegovih sorodnikov, vendar so bili razmeroma skopi pri opisu in mnenjih. Najbrž jih Špeh nič kaj ne pusti k sebi in je malo bolj samotarski.

Medtem sem se lotil poti (s podplati in besedo), ki vodi iz Gornjega Gradu, po Šokatnici , na Srnaka in naprej do Špeha pod Rogatcem (opuščena domačija Špehovih, ki sedaj prebivajo v Krnici –Luče in niso v sorodu z našim Špehom). Tam sem se spet spomnil na obisk, vendar je zmeraj kaj prišlo vmes ali pa sem bil premalo pripravljen. Tako smo šli navzdol po poti do sv. Lenarta in kar naenkrat se je pokazalo toliko zanimivosti, da človek kar ne more mimo njih. Starosvetnost zapuščenih domov pač veje v teh krajih.

Pred časom sem končno nabral toliko korajže in se v pustem, deževnem sobotnem popoldnevu spustil v Zadrečko dolino.

Domačija je res stara. Tristo let ali tam nekje šteje. Pravijo tudi, da nihče ne ve, koliko je res stara. Zunanjost tega ne izdaja. Nizki leseni stropi, obokana vrata. Mojstri so nekoč naredili hiše še najmanj za tri naslednje rodove. Zvonca tako ali tako nimajo in čez vežo, po kratkih stopnicah stopim v združeni dnevni prostor. Nihče se skorajda ne zmeni za prišleka. Ob prižganem televizorju sedi Ivanova sestra in njen sin. Za mizo je sedel Špeh, ob njem šest (kakšen meter visokih in lepo zloženih) stolpov časopisov in revij. Predstavil sem se in povabili so me k mizi. Hitro sem zvedel, da je Špeh gluh.

Kaj pa zdaj? Vzel sem star Dnevnik in na njegov rob pisal vprašanja. Špeh se je hitro razgovoril. Tako malo od strani je gledal in spremljal zapisane besede. Posebej zanimivo je postalo, ko vprašanje ni bilo povsem jasno zastavljeno.

Zapiski, ki so nastali ob pogovoru:

Doma je bilo enajst otrok. V šoli je rad bral, vendar za učenje ali nadaljnje šolanje ni bilo časa. Takrat je moralo biti na kmetiji vse urejeno in pokošeno, daleč tja gor v hrib proti Kašni planini. Delovno otroštvo se je končalo, ko so še zelo mladega leta 1942 med vojno mobilizirali Nemci in kmalu poslali na vzhod. Dobro se spomni, da so med vojno po Rusiji požigali cele vasi. Nekoč je ob goreči hiši hotel odstraniti še nekaj desk. Pod njimi pa je začudeno zagledal cel kup ljudi v zemljanki. Deske je položil nazaj in mirno odšel dalje. Kasneje je bil na ruski fronti ujet in odpeljan v ujetništvo. Z ostalimi mobiliziranimi Slovenci je bil na začetku skupaj, potlej pa so se pota razšla. V ujetništvu je bil na koncu skupaj z nekim Italijanom, ki mu je dejal: »Midva morava držati skupaj, ker sva skorajda soseda!« Domov se je po koncu vojne iz daljne Sibirije vrnil več ali manj peš. Ozebline na nogah, ki jih je staknil, ga spremljajo celo življenje. To svojo pot domov je tudi opisal v spominih. Ko je našel nekega urednika pri založbi, je kaj hitro izvedel, da so takšne poti, ker je bil v nemški vojski, nevredne in neprimerne za objavljanja. Tako so mu od teh spominov ostale le ozebline in še danes zaradi tega nosi za nekaj številk večje gumijaste škornje. Po vojni je bilo sicer precej samskih deklet in žena, vendar se nekako ni mogel odločiti. Čez teden je pomagal in stregel zidarjem, ob koncu tedna pa je odšel v Ljubljano. Tam je večinoma v antikvariatih nakupil knjige in, če so bile zanimive, se je marsikdaj spozabil ter zapravil ves denar. Tako je moral peš domov. Verjetno je, da so zanj te razdalje ( iz Ljubljane do doma, približno štirideset kilometrov) takšne, da mu niso pomenile prav veliko. Nekaj naslovov literarnih del je sedaj že kar precej starih. Knjige ima skrbno spravljene, vendar se sorodniki bojijo, da bo strop pod težo popustil. Pravi, da ima od vseh najrajši domače pisatelje: Bevka, Finžgarja, Jurčiča,… Tistih debelih, ruskih pa ni mogel kupovati, ker so bile predrage.

Zanimiv je ta mož. Brez očal in s klobukom na glavi. Sedaj prebira večinoma časopise in revije. Ko sva prišla na določeno temo, je kot bi trenil, potegnil iz kupa določeno revijo in mi pokazal točno tisto, o čemer sva govorila. Vmes sta se znašla tudi vladni in opozicijski časopis, saj pri teh pogovorih ne moreš spregledati aktualnega dogajanja. Za nove knjige, zaradi majhne pokojnine, nima denarja. Eno, ki jo je napisal prijatelj Vilko, pa sem mu vseeno podaril. Da prebere tudi o tem, kako je bilo nekdaj v sosednji dolini Črne.

In ker sva bila pod gorami oziroma na pobočju gore, si nisem mogel, da ga ne bi povprašal, kje v hribih je bil. Kot je v odgovoru omenil, je bil na Kašni planini vsaj tisočkrat, bil je tudi na Lepenatki, Rogatcu in tja do Velike planine. Skratka, tipičen domačin, ki ni nikoli pretirano obremenjeval ozračja s škodljivimi plini. Ponudi ti lahko drugačno izkušnjo in življenjsko šolo.

Še veliko zanimivega branja, zdravja, ponovnega srečanja in na svidenje sem mu zaželel in krenil nazaj čez Temnivec.

Boris Štupar