60 let

Albert Štupar in Lojze Čebular, v ozadju usodna Brana.
Foto: arhiv Lojzeta Čebulja

Ob koncu oktobra leta 1956 se je na severnem pobočju Brane odvila tragedija. Opis dogodkov in odmevi ob nesreči ... Smrt pod Brano

V njej je bil udeležen tudi moj stric Albert, ki je takrat umrl. Ker takrat še nisem hodil po tem svetu, je obstajal nek mit, ki se je ohranjal v krogu družine s tem, da o stricu ni govoril nihče. Bolečina ob izgubi sina, brata, moža ... se pač odpira ob vsakem obujanju spominov.

Skozi življenje človek hodi tudi po stopinjah predhodnikov in če so gore pred nosom, odkrite skrivajo svoje prehode - tudi med življenjem in smrtjo. Ne vem zakaj, a kot šestnajstletni pob sem iz nekih razlogov poleti prelezel (pred)zadnjo pot dvojice izmed umrlih 28. in 29. oktobra 1956. V bistvu te ob takih trenutkih vodi in ti odkriva prehode gora sama, odločaš pa se na koncu sam. Vzrok za to pot ni bil takšen kot pri odločitvi Alberta in Lojzeta. Za njuno odločitvijo se skriva širši spekter razlogov, ki se mešajo z dano situacijo, to je predhodnimi in nadaljnjimi odločitvami. Takrat še nihče ni pomislil na tragične posledice, ki jih prinašajo odločitve. Skozi pisma, ki so ostala od pisanja med Albertom in Lojzetom, pa se bo najbrž dalo razbrati drobce predhodnih dogajanj.

Naslednje srečanje z Brano in smrtjo v Lijaku me je doletelo manj kot dve leti pozneje. Ob sestopu z Brane smo živega planinca, ki je s tovarišem zdrsnil s pobočja tik nad Sedlom in se še srečno zaustavil ter lažje poškodoval, spravili na varno in mu pomagali v dolino. Njegov mrtev tovariš je v snegu počakal čez noč, da so ga naslednji dan gorski reševalci dvignili in odnesli v dolino.

Ob spominski plošči leta 2006.
Genadij in Boris Štupar. Z njima sta psički Rena in Lora.

Izkušnje so se (mi) z leti in gorskimi potmi in stranpotmi nabirale v gorah, vse večkrat tudi ob pogledu na mrtve. Spoznanja pa niso mogla prinesti moči, da bi takrat, ko bi to lahko storil, zaustavil pohod v tragedijo. Vendar je ta misel vprašljiva v tem, da si človek veliko bolj zapomni trdno dejstvo tragedije, kot pa na drugi strani preprečitev. Če si nekoga dobro naučil, bo sam preprečil nesrečo, drugega si odvrnil s primernim opozorilom, tretji je imel pa preprosto srečo. Dejstvo, da je toliko ljudi izgubilo življenje na severni strani Brane, bo ostalo do ...

Pred desetimi leti, ob 50-obletnici nesreče, sva z Genadijem (bratom) dodobra preiskala Lijak, še Sašo sva enkrat "zvlekla" do spominske plošče. Kot podatek bom tu še navedel, da sva prišla tudi z Loro in Zado (trenirani lavinski psički) v Lijak od spodaj navzgor. Zoprn in izpostavljen je le prehod v Lijak. To omenjam le zaradi tega, da bi se ob bolj kompleksnem pogledu na nesrečo in reševanjeblahko izvajal bolj varen in hitrejši dostop z okrešeljske strani. Takrat sem obeležil dogodek z objavo na G-L, ki pa jo je zgodovinar priredil uradnim podatkom in je ostalo pri zapisanem.

Obisk

Nace Zupan

Pred kratkim sva z Genadijem obiskala Naceta Zupana, ki je bil leta 1956 star 13 let. Dolgo smo se pogovarjali o njegovi poti pred in po tem nesrečnem dogodku, ko mu je umrl oče. Njegovo pričevanje se v odtenkih razlikuje od uradnih zapisov - omenil jim bom nekaj. Takratni in poznejši čas ni bil naklonjen resnici, kot to tudi danes ni pomembna tema. 

Konec oktobra 1956

Opis njihovega začetka poti pod Kotliško grapo, na polici pod skrajnim delom JZ stene - Bosovo smerjo, je Zupan dokaj realistično podal, kljub res dolgemu času, ki je minil od takrat. Do tu še ni bilo panike, le nekaj zavrnjeni pomišljanj, saj so odšli res (pre)pozno z Lepega kamna. Naslednji dan so, kot pripoveduje Zupan, plezali navezani. Po tem bi na hitro dejal, da Kotliške grape niso zapustil vse do žleba in plošč, ki vodijo proti J steni Turske gore in do prehoda čez plošče s klini in jeklenico, ki jih je omenil. 

Nace Zupan na ramenih celjskega gorskega reševalca
Veninška.
Foto: arhiv Lojzeta Čebulja

Ko so končno prišli do Kotličev, jih je pognala misel, da bodo vseeno prišli čez Boštjanco na Sedlo. Ob izstopu na Boštjanco so se še zadnjič fotografirali. Fotoaparata ni nihče našel. Tu pa se je njihova kalvarija nadaljevala s snegom in ledom pod njim. Zahtevno prečenje je bilo preprosto pretežko za to navezo - Albertu je od nabijanja stopinj odpadel podplat! Zadnje, kar se Zupan še spomni, je bil Albertov klic: "Vsi na trebuh," ko so zdrsnili in navezani zdrveli navzdol. Med padcem, ki se je zgodil ob petih popoldan, je Nace dobil udarec v čelo in njegov spomin se vrne šele naslednje jutro ob pol sedmih, ko so do njih prišli celjski reševalci. Ti so ga oskrbeli in Cic Debeljak ga je navezanega na ramenih odnesel na Sedlo v kočo, kjer so se ustavili in zakurili, da so se ogreli. Nace ob tem pove, da se je vseskozi na klopi rinil k pečici, ko pa je pridrsal do nje, ga je vedno znova eden od reševalcev prestavil na drug konec klopi - stran od peči, da se ne bi prehitro ogrel. Nace se pozneje še spomni prihoda v Bistrico in k zdravniku Kirnu v Kamnik. Zdravnik mu je velel, naj se prime z rokami in podpazduho pod naslona stolov ter se postavi na noge. Ko je to mukoma opravil, ga je vprašal, kaj čuti? Nace mu je dejal, da mravljince v nogah. Zdravnik je vozniku-reševalcu odredil, naj ga odpelje domov, v domačo oskrbo ...

Izguba spomina in trden značaj je vsekakor razlog, da Nace ni imel kakšnih bolečih posledic. Vsekakor zanimivo pa je še to, da sta ga leto pozneje po tem tragičnem dogodku Pavle Kemperle in takratni načelnik GRS Kamnik kar na ulici povabila, da bi 14-letnik z izkušnjo pristopil v GRS in odšel že naslednji teden na tečaj. Ker pa je bil mladoleten, sta mu dala formular, ki ga naj da mami v podpis. Ko je Nace prišel domov in pokazal polo materi, je ta začela vpiti nanj, mu povedala nekaj krepkih.

Za zaključek

Nace je ob neki priliki srečal tudi svojega rešitelja, izvrstnega celjskega alpinista in gorskega reševalca, Cirila Debeljaka - Cica. Omenil mu je, da se spomni izvrstnega čaja, ki mu ga je Cic dal iz svoje termovke. Cic se je zasmejal:"To ni bil čaj! Bil je konjak, nalil sem ga za prst v šalo, pa si me tako močno držal za roko, da nisem mogel odnehati in je bila polna ..."

Boris Štupar

Osmrtnici - Ljudska pravica, 1. november 1956

Tovariš, 11. november 1956