Korošica ...

V zaznamkih biltena o nesrečah je tale lanskoletna iskalna akcija izgubila svoj prostor. Da pa ne bi zgodba s »srečnim« koncem ostala brez zapisanih besed, jih o tem vseeno nekaj povem. Čeprav četrtkove storije krojijo drugi in so stvari jasne samo nekaterim. Ti pa so vsekakor …

Ponedeljek
Popoldne je in sedimo za majhno mizico v vasi, ki ima svetokrvniško ime. Dolga zgodovina kraja in že tradicionalni turizem ji je prineslo sloves. Nasmejana in vesela družba smo, ki je ni zmotilo oblačno vreme, zakrivajoč poglede proti bleščečim belim špicam. Pogovor teče o čudnih imenih, ki jih v današnjih časih starši dajejo(mo) svojim otrokom. Ob tem se včasih tudi nasmejemo, vseskozi pa opazujemo sprehajalce, ki se v še ne čisto pravem turističnem živžavu sprehajajo po cesti. Mimo »primarširata Japončka« in poglede upremo vanju.
»A ste videli,« pravi sogovornica na desni, »prevelike čevlje imata in kar štorkljata, tako jima stopala skačejo iz obuval!«. Res se zazremo v nizke pohodne čevlje in vidimo, da hočejo vsakič, ko naredita korak, čevlji stopiti na svojo pot. »Japončka«, ki sta že starejša, odideta v trgovino s spominki in zanimivost se skrije.
Tedaj za boljše vzdušje besedo povzame matematik v naši družbi. Rahlo namrdne brke, ki se že malo privihujejo, in pravi: »Veste, moj kolega, je postal ponosni očka. Svoji hčerki je dal ime Živa. Meni se zdi to ime dokaj lepo in povsem primerno, pa vendar, ali morda veste, zakaj je to ime povsem neprimerno?« Spogledamo se in nikomur se prav ne ljubi iskati odgovora, saj je ime povsem v redu. Zato matematik zopet povzame besedo in nadaljuje z odgovorom na zastavljeno vprašanje: »Res je Živa kar lepo ime, pa vendar se nikakor ne ujema s kolegovim priimkom – Mrcina!« In res smo kljub ne povsem nedolžni šali vsi za mizo bruhnili v smeh.
Za naporno, deževno nočjo s sobote na nedeljo je bil ta turistični izlet kar pravšen. Kar prileže se lenarjenje in pohajanje po urejenih turističnih poteh, ogledovanje tega in onega, kar tako brez pravega cilja. Zakaj bi bila odgovornost, ki jo prevzemamo za druge večja, kot pa odgovornost do sebe in bližnjih. Tega razmišljanja je dovolj takrat, ko imaš za to čas, pa se ga ne lotiš in odlašaš, porivaš stvari na stranski tir.

Sobota
Noč je. Ob desetih peljem psički na potrebo, pa se starejši sploh ne ljubi vstati. Zunaj dežuje in ne da se ji hoditi ven ter nastavljati dežnim kapljam. Mlajša se hitro vrne, tako da zaprem in zaklenem vrata. Odidem še v kopalnico… ter se vrnem na udobno blazino. Nekaj časa še zrem v premikajoče se slike, potem pa se mi zavese spustijo na oči. Zbudi me oddaljen glas, ki prihaja do mene brneč in vse bolj glasen. Presenečen in zmedeno zaspan odtavam do telefona in ga vzdignem. Na ekrančku je izpisano bratovo ime.
Ko pritisnem na zeleni gumb, se oglasi bratov glas: »A se ti kaj ljubi?« Še pred odgovorom nadaljuje: »Eden je šel popoldne čez Skok na Korošico, nato pa naj bi se čez Presedljaj vrnil do avta, ki sedaj zapuščen stoji pred Belo. Saj veš, v dežju se malokomu ljubi, da bi šel na reševanje, pridi!« Nič ne sprašujem, le pogledam na uro, ki kaže pol, in v odgovoru dodam to manjkajočo polovico ure do časa, ko se dobimo na Stahovici. Pripravim se, stopim do spalnice in ženi, ki ne razume povsem, povem, da grem. »Ja, kar pojdi,« pravi in se začudi, ko ji povem, da grem sedaj. »Kam?!« Takole jih zapuščamo in prepuščamo skrbem!
Spodaj čakata obe psički in veselo mahata z repi, kot da je tu že nov dan. Tudi starejša, ki se prej sploh ni hotela premakniti s slamnatega ležišča, je pripravljena, da gre. »Kar počakaj, če bo treba, boš pa ti jutri na vrsti,« ji pravim in mlajši nataknem ovratnico. Sedeva v avto in se v trdi temi in dežju odpeljeva proti dolini.

Nedelja
V Stahovici počakam tam kot vedno, ko se dobimo za nadaljnjo pot proti Bistrici. Parkiram za velikimi tovornjaki, ki bodo šele v ponedeljek ponoči odpeljali svoj težki tovor. Ko ugasnem avtomobilski motor, se težke dežne kaplje, ki gromko padajo na pločevino, spremenijo v glasen ropot. Ura je polnoč in na cesti se ustavijo luči. »Daj, kar do Bele se zapelji,« mi kar po telefonu sporoči brat.
Globoko nad cesto se v soju luči sklanjajo veje dreves, ki jih moča dodobra napija in jim dodaja težo. Ne premišljujem prav dosti, kljub temu da bi moral. Rajši se prepuščam ropotanju dežja in cesti, ki hitro drvi mimo. Ko na parkirišču pred Belo ustavim, se brat ravno odpravlja do avtomobila pogrešanca, ki stoji za cesto in ne na parkirišču. Ob njem je še eno vozilo, v katerem so prijatelji neznanca, ki ga bomo iskali. Nekaj časa se pogovarjajo in dogovarjajo, sam pa rajši ostanem še za nekaj časa na suhem, saj vem, da bodo poizvedeli vse, kar je treba. Policistov ni zraven in stvari tečejo dokaj hitro.

Sedim v avtu, premišljujem o tem in onem. O klepetu z »mamo«.
»Veš, naš Tone je bil pa zelo jezen, če so koga iskali ponoči in se je izkazalo, da je le ta lepo spal v koči, medtem ko so ga reševalci iskali!«
»Ker se tudi takšne stvari dogajajo, moraš na podlagi izkušenj in tega, kar starejši povedo, pač upoštevati tudi to možnost,« ji odgovorim in omenim tudi to, da je dandanes morda vseeno malo lažje, ker je razvoj prinesel nove možnosti. A res?
Vendar pa mislim, da se bomo enkrat vrnili k zgodbi Tonetovega brata, Tineta. Mlajši imajo pravico izvedeti, kakšni so lahko elitneži, ki jih častijo, volijo in opevajo. Tine mi je enkrat, ko smo bili v družbi z Miholom, povedal, kako je »enkrat« počakal na jutro (ker je bil takšen takratni dogovor, da pijancev ponoči ne rešujejo, v kolikor je življenje reševalcev ogroženo) in zaradi, nam povsem nerazumljivih razlogov, so ga vrgli … K njemu na dom so prišli po »ta rdečo« knjižico, še danes po toliko letih pa se nosijo kot mali polbogovi in pravijo, kako so radi prijatelji. Tine je že davno pokojni, tako kot tudi Tone in Mihol. Le kakšno svečko prižgemo in se zamislimo, morda preredko.

Konec koncev bi tudi mi lahko počakali na jutro in prepustili iskanje dežurni posadki helikopterja. Kot pravi sedanji moto – ne znamo si predstavljati akcije brez helikopterja – ki pa ni povsem v redu. Eden od načelnikov, ki že nekaj časa nima več te funkcije, je večkrat povedal, da če hočeš imeti dobro moštvo, moraš večkrat kakšno stvar izpeljati tudi peš. In tega se danes vse premalo zavedamo. Sploh pa če pomislim, kako so pod Zeleniškimi pustili žensko … Dandanes se v vrste reševalcev sprejemajo že pripravniki, ki sploh še niso opravili nobenega reševanja. Pa vseeno bo kmalu prišel čas, ko bo treba prepustit mesto »mlajšim«, da bodo oni opravljali to tako dobro plačano in cenjeno delo. Če pa bo držala beseda, ki jo je izrekel sin, po eni od hitrih in uspešnih akcij: »Da pa on že ne bo reševal, ker to ni plačano,« bodo pa povedale nove generacije.

Razmišljanje prekine Klemen, ki pride mimo, in pozdraviva se z malo ironičnim nasmeškom. Pripelje se še en avtomobil, iz katerega stopita Matjaž in Aleš, vrne pa se tudi Genadij. Prav veliko se ne da ugotoviti in dogovorimo se, da stopimo ter pogledamo pod Skokom in pot proti Presedljaju.
Dež vseskozi lije, težko pada po drevju in se nato še odbija od listov. Nahrbtniki sedejo na svoja mesta, naglavne svetilke obsvetijo mokro, do konca razmočeno zemljo. Pozdravimo se z Matjažem, ki ostaja pred dolino za zvezo. Psički Rena in Varis se zapodita v temen gozd, mi pa stopimo vsak s svojimi mislimi po blatni poti. Bučanje Bele je glasno in pogovor nadaljujemo šele, ko prestopimo strugo. Malo zbijamo šale, predvsem na svoj račun, in s tem odganjamo črne misli, ki nas obletavajo. Kje neki bi lahko bil? Najnevarnejše in najverjetnejše mesto je Skok, če sploh ve, kje je prehod. Ali pa je prišel do Korošice in ga je ob sestopu ujela noč. Če nima baterije, je tam lahko tudi kam padel. Tako nam ob razglabljanju mine čas in že smo na razcepu. Preden se razidemo, še pokličemo na izgubljenčevo mobi številko, ki pa ostaja nema.
Genadij in Klemen odideta z Reno proti Orglicam in Skoku, midva z Alešem pa se z Varis podava po markirani poti proti Presedljaju. Dež vztrajno pada in velik dežnik nad glavo mi razmeroma dobro varuje telo pred mokroto. Aleš je brez dežnika, oblečen v dobro vetrovko. Varis pa teka naprej po poti. Ko se obrne in pogleda, kje sva, se v naju zazrejo od svetlobe naglavne luči ožarjene oči, ki oddajajo rahlo zeleno barvo. Z Alešem spregovoriva o tem in onem. Dotakneva se možnosti, da bi se pogrešanec morda nahajal na lovski poti, ki vodi na deveto lovsko stojišče, zato se včasih ustaviva in glasno zakličeva ime pogrešanega. »Primož!« se v odmevu vrne glas iz Rzenikove stene in zadoni nad dolino proti Presedljaju ter se nato izgubi v noči. Morda bova pa odgnala nočne demone tako, da ne bodo ali pa da niso povzročili nesreče, si mislim. Čisto po Gregorinovsko. Saj res, moram malo bolj pogledat, koliko se je Gregorinu razkrila skrivnost Konja.
Iz gozda stopiva na rob, kjer stoji sicer prav primerna mizica s klopjo. Podnevi se tu utrujen popotnik nasloni, usede ter spočije, »počije na Počivalu«. Enkrat, pred leti, smo iskali dva že starejša moška in ko smo prav tako ponoči, na tem mestu zavpili enega od njunih imen, sta se oglasila. Malo pod znamenjem ju je ujela noč in dobro oblečena sta čepela kar na poti. Kako smo bili takrat in še pozneje ob srečanjih vsi veseli, danes pa sta mislim, da že oba pokojna in tudi v tej gluhi noči se nihče ne oglasi na klice.
V temni noči se kaj kmalu vzdigne veter in glej, dež je ponehal, na nebu se pokažejo zvezde. Oblečeva se in pokličeva ostale. »Pod Skokom ni nič, razen mokrote,« pravita nočna sotrpina in tudi nama se nihče ne oglasi, kadar zavpijeva.
Pokličemo še Jerneja, ki čaka na postaji v Kamniku. »Ali bi lahko na radar pogledal, če slučajno prihaja kakšna nevihta,« ga vprašam, »da nas ne bi ob nadaljevanju poti presenetil kakšen grom na planoti.« Natipkam še eno sporočilce, za tistega, ki rad hodi v malo bolj poznih urah, nato pa se z Alešem dogovoriva, da stopiva počez do klinov in pogledava še tam. Medtem pokliče še Genadij in vsi se strinjamo, da krenemo naprej, ker bi ob morebitni prekinitvi zjutraj izgubili preveč časa. Tudi Jernej kaj kmalu pokliče in pove, da je vremenska motnja trenutno nad Kranjem. Dogovoriva se, da bo spremljal dogajanje in nas opozoril ob morebitni nevarnosti.
Pot je skorajda lepa in niti ni hladno, tako da lahko kar hitiva. Ko pa prvič prečiva grapo pod Kranjskim dedcem, pa so veje nagnjene tik nad pot in pričneva brisati vso vlago, ki se je nabrala. Že dodobra mokra se odpraviva levo do lovske bajte v Bržiču. Nikoli ne veš, morda pa je tam, ali pa je vsaj Franci z ženo tam in nama bosta ponudila malo zavetja. Ko pa preko pokošenega travnika prideva do koče, je ta trdno zapahnjena. Na klopi pred njo le za trenutek odloživa nahrbtnike, napraviva nekaj požirkov in pozno nočnih grižljajev.
Mokra trava nam v nadaljevanju dodobra zmoči še čevlje in mokrote nas reši do skale izjedena pot. Ko prečimo žuboreči potok, je tudi rušje lepo obsekano, tako da nas vlaga ne moti. Nad Presedljajem pa je dobro izsekane poti konec in roke ter telesa so kmalu povsem mokra. Vseskozi odrivava ljubo, a povešeno rušje, ki povsem prekriva pot. Ob grabnu pod Čohavnico se spet malo ustavimo, pogledamo navzdol, ker pač nikoli ne veš, kje naj bi izgubljeni človek bil. Varis se malo popraska, preden izgine pod rušjem. Midva pa spet… Nad Dleskovško planoto se dvigujejo temni oblaki, ki že zakrivajo zvezde. Veter, ki pihlja, se mi upira v mokra (poceni) oblačila in prinaša hlad. Mokro vejevje se nadaljuje še do prehoda , ki vodi za Čohavnico in tu se svet položi. Hitro jo ubereva naprej, saj gibanje prinaša toploto v premočena telesa. Nekajkrat malo zaideva, pa vendar smo kmalu na Pragu in se spuščamo proti Korošici. Dom počasi kaže svoje obrise in s Petkovih njiv se skorajda usklajeno pomikata tudi dve lučki, ki jih nosita na glavah Klemen in Genadij. Njuna zanimiva nočna prigoda pa je, žal, malo krajše zapisana.
»Če ga pa zdajle ni v domu, potlej se mu je pa nekaj pripetilo!« smo si skorajda enotni in si prav želimo, da bi ga našli v koči.

Nedeljsko »predjutro«
Stojimo pred vrati, počasi pričenjamo trkati in ne moremo verjeti, da nas nihče ne sliši. Zato stopnjujemo glasnost in ko tudi to ne zaleže, se z lestvijo odpravimo na okna, kot podokničarji. To pa le pomaga in oskrbnica se končno le zbudi. Pride in nam odpre vrata, ki sploh niso zaklenjena, ampak so se napela od vlage in jih je treba prav trdno odsuniti.
»Dober dan, ali pa dobro jutro,« se v šali in svetlečem se delu noči pozdravimo. »A je mogoče kdo v domu, mogoče kakšen Primož,« vprašamo oskrbnico Mojco in ko ta pritrdilno odgovori, smo tudi mi olajšani za skrb. »Kar pokličite ga,« še rečemo preden se usedemo v jedilnico.
Primož se kmalu pokaže in ne skriva svojega začudenja nad našim prihodom. Skrbi znancev ni posvečal preveč pozornosti, tako da zaradi slabega signala mobilne telefonije ni poklical nikogar in ga obvestil o tem, da bo prespal in ga ne bo domov. Ker pa smo že marsikaj preživeli po gorah, nismo prav nič jezni nanj, še več prav dobro se nam zdi, da je cel in zdrav.
Genadij po navodilih oskrbnice zunaj koče najde primerno mesto, kjer je možen pogovor s telefonom in obvesti center za obveščanje o uspešni najdbi, potem pa naroči še Jerneju, da nas bo z vozilom prišel iskat na planino Podvežak in nam prihranil dobršen del poti v dolino. Oskrbnica nam je nakuhala čaja in kave, Primož se je napravil in v na novo porajajočem dnevu smo družno krenili navkreber, stran od te samotne Korošice.

Jutro
Ovce so se umaknile visoko na Malo Ojstrico in prav gotovo, da veliko turistov še nekaj časa ne bo hodilo po poteh, saj je vreme vse prej kot stanovitno in prijetno. Spet odpremo dežnike. Pred planino se še pošalimo, da morda najdemo še pogrešano gospo, in glej ga zlomka, ob pomoči dežja, ki nas je pral, in drugih ljudi, je Celjanom to res uspelo v naslednjih dneh. In mir je znova zavladal na teh planinah.

Zaključek - prvič:
Da bi pa Primožu kdo storil kaj takšnega, kot se povsem po naključju piše oskrbnica Kocbekovega doma, se nam pa zdi povsem neprimerno. Tako kot je oče izbral napačno ime za hčer Živo, se tudi mi vse bolj in bolj zavedamo, da moramo skrbeti zase in s tem bomo poskrbeli tudi za druge. Mar ne!

Zaključek -drugič: Vedénje ali vedênje?
Tole sem pisal nekaj dni po tistem, ko nas je dež pošteno in dodobra napral. Zdaj pa sem se znašel v neprijetni situaciji. Zbudil sem se iz čudnih sanj in znašel tam, kjer se je pred desetletji znašel Tine. Za razliko od nekaterih, ki bi najrajši pribijali na križ, vsevprek obsojali, se mi zdi reševanje pozitivno dejanje. Seveda, dokler niso ljudje mrtvi. To pa bomo na koncu tako ali drugače vsi. Ostale bodo zgodbe in storije, ene napisane, druge pa v spominu. A bela kača glavača, ki se kakor nore sanje podi na vrhu gore, hoče za seboj pustiti razkroj.
V spomin na Tineta in še koga se ne … Zle sanje, pojdite proč!
Vsekakor je zanimivo, takole od strani, zviška v dolino, gledati, kako reagira na takšne zadeve današnja nova generacija. Pa tudi psičkam se bo prilegla pavza!