Z denarjem se napravi vse

Iz furlanščine poslovenil dr. Joža Lovrenčič

Dolio Zorzut: Zdaj vam pa povem zgodbo o nekem mladeniču, ki so ga, ne vem zakaj, vrgli v ječo. Jetnik je začel, da bi ubil čas, po vseh stenah in po stropu pisati z ogljem: »Z denarjem se napravi vse.«

Stražniki so to videli, se smejali in molčali. Nekega dne pa je kralj one zemlje sklenil obiskati ječe in šel je s svojim spremstvom od zapora do zapora in je vsakega jetnika vprašal, kako se mu godi. Tako je prišel tudi v keho onega mladeniča in videl vsepovsod pisane besede: »Z denarjem se napravi vse.«

»Oj, mladenič, kdo pa je napisal te besede?«

»Jaz, veličanstvo.«

»Ti? In zakaj si napisal to neumnost?«

»Kaij, neumnost? To je resnica, veličanstvo!«

»Dobro, verjamem, toda če ne boš napravil z denarjem tega, kar ti ukažem in naročim, boš obešen!«

»Pa, veličanstvo, kaj?«

»Počakaj malo! Zdaj ti dam spet svobodo in toliko denarja, kolikor hočeš — ali boš mogel dati moji hčeri le en sam poljub? Če jo res poljubiš, ti jo dam za ženo, če ne, pa ...«

»O, pa še kako jo poljubim, veličanstvo! Poljubiti dekle, ha! …«

»To se mora zgoditi ta teden!«

»Dobro, veličanstvo!«

In jetnik je šel h kraljevemu blagajniku in vzel toliko denarja, kolikor je hotel. Potem jo je mahnil po cesti in mislil kako bi mogel poljubiti kraljevo hčer, ki je morala biti po očetovem naročilu dan na dan tako zaprta, da ni mogla videli razen staršev žive duše.

 »Kaj naj zdaj napravim? To sem bil tepec! Toda — že pojde!«

Pospešil je korak in jo ubral k svojemu prijatelju kleparju.

 »Prijatelj, to in to moram napraviti; dam ti toliko denarja, kolikor hočeš, samo naredi mi tako gos, ki bo velika kakor kak konj, da bom mogel zlesti vanjo; s seboj vzamem tudi piščal Si zadovoljen? «

»O, in kako zadovoljen! Pojdi kar z menoj in brž začneva z delom!«

Začela sta delati in čez kaka dva dneva je bila gos napravljena.

»Zdaj pa, boter, grem vanjo, ti pa spravi gos na onile voz in me pelji v mesto. Ko boš pred kraljevo palačo, mi ukaži: »Gos, zaigraj!« In če bi jo hotel kdo, zlasti kralj, kupiti, prodaj jo za kolikor hočeš!«

»Kar zlezi noter, bom že vse napravil, da bo prav!«

»Glej, da nihče ne zapazi, da sem notri, sicer me obesijo!«

»Nič se ne boj!«

In odpeljal je gos na vozu po ulicah. Vse ljudstvo je drlo, se razume, za njim. Ko je prišel v mesto pred kraljevo palačo, je začel kričati: »Gos, gos, zaigraj, zaigraj!«

In oni v notranjščini je igral in igral in vseokoli je bilo natrpano ljudi. Prav ta trenutek je bila kraljična pri oknu. Pogledala je na trg, videla množico, odprla okno in slišala zvoniti in videla gos.

»Glej, kaj pa je to? Rada bi videla ...« je rekla sama pri sebi. In je pozvonila in je prišel kralj.

»Kaj hočeš, srčece?«

»Oče, rada bi kaj imela, da bi se igrala.«

»Kaj torei hočeš?«

 »Rada bi ... Pojdi z menoj k oknu, rada bi ono gos na cesti, ki tako lepo igra!« »Kaj bi le z njo delala?«

»Daj mi jo, oče, daj, saj vem, da me imaš rad!«

»Rad, rad; kar brž ti jo prinesem!«

Kralj je odšel, poklical kleparja, mu dal mošnjo cekinov in je ukazal odnesti gos h kraljičin v sobo.

»Ali si zdaj zadovoljna?«

»Sem, oče! Glej, kako lepa igrača! Daj, goska, zaigraj kako lepo!«

In brž je oni znotraj začel igrati.

»In zdaj, oče, bi rada, da mi jo pustiš tu v sobi. Hotela bi, da me zvečer zaziba v sen in da me zjutraj zbudi!«

»Da, da hči moja!« In kralj odide.

Gos je igrala ves dan, ko se je pa znočilo, je kraljična oblečena kakor je bila, legla in je ob godbi zaspala.

»Zdaj je pravi trenutek!« je menil oni v gosi. Odprl je eno krilo in prišel iz gosi. Stopil je k postelji, gledal kraljično in jo poljubil. Kraljična se je vzdramila in videla v poltemi mladeniča in ga ni odpodila. Ko je videla, da je tako lep, se je zaljubila in ga tudi sama poljubila. Tedaj je posvetila luna skozi okno in pregnala temo. Kraljična je vstala, jetnik je razširil roke, da bi jo objel, a je zadel — vrag mu je zmešal štrene ob gos in jo prevrnili, da je zaropotala po tleh.

Kralj je zaslišal ropot in ves prestrašen šel gledat, kaj je, misleč, da so tatovi. Vstopil je ... Mislite si, kako se je začudil, ko je zagledal na svoji hčeri — jetnika.

»Kaj? Ti tu? ... Ti?«

»Da, jaz, veličanstvo, držal sem besedo!«

»Dobro, potemtakem jo moram tudi jaz! Čuj, hči, ali bi imela rada tega mladeniča?«

»O še kako, oče!«

»No, dobro, jutri se poročita.«

Drugi dan sta se poročila in napravili so gostijo, kakšno gostijo!

Mene, ki sem bil pod mizo, so brcali, dokler me niso izbrcali.

Slovenec, 19. februar 1934 (dLib.si)