Rogatec

Nad Kalom se za čvrstimi smrekami vzdiguje strmo pečevje. Pogled na greben, ki se kaže na zahodu, se kljub ne ravno čistemu ozračju, kaže v bleščeči podobi belih ostankov zime.

Nedvomno ima vsaka gora svoje izročilo in podobo. Ljudje v Zadrečki dolini in celo tam daleč v spodnji Savinjski dolini so videli (vidijo) v tej gori podobo Spečega meniha. Toda ne morejo se sporazumeti, ali je to speči ali celo ležeči. Vsekakor je cerkev pustila pečat tudi na gori. Obširni gozdovi so sčasoma prešli v last škofije in služijo v svojem namenu v nekoliko bolj vzvišene namene.

Nedvomno ti sčasoma ta grintavo - grintova pokrajina zleze pod kožo. Lepa, v človeškem očesu se razprostira za domovi, za Lomom, ki zakriva pogled. Da bi se z lomom začenjal ta svet, ki stoji skorajda pravokotno na ostali venec visokih snežnikov, je skorajda nemogoče reči, pa vendar je res. Res pa je tudi to, da se nekje skala povsem spremeni. Iz sivozelene se spremeni v svetlo. Katera ti je bolj prijetna?

Bojda, da so vse dobre stvari tri! Nedvomno se to pokaže v luči, ki si jo sam želiš. Te modre čašaste cvetlice se v jutranji senci nastavijo pogledu. V družbi komajda ozelenele trave se razkazujejo za sivim ozadjem. Priroda v svoji lepoti kliče po spoštovanju. Spoštovanju, ki vztrajno, a dosledno izginja iz odnosov. Le kdo bi vedel zakaj in s kakšnim namenom bi se ukvarjal s tem?

Zložna travnata pobočja se stikajo na rebru, ki mu pravimo Lepenatka. Skale, ki sta jih velikana metala z gore na goro, so se poskrile v zelenju. Živina, ki se pase na pobočjih čez poletje, letos še ni prispela na vsakoletno pašo. Mir, ki ga ne prekinjajo zvonci, obešeni na vratove živali, je neskaljen in prinaša spokojen počitek na skalnem robu. Kaj neki si misli črnoglavka?

Ljudje, ki jih srečamo na vrhovih, imajo svojo značilno govorico. Lučani s svojim nezmotljivo izrečenim, težko zapisljivim, gor in dol povedo, od kje so. Gornjegrajci, na drugi strani gore, takšnih besednih izrazov nimajo. Imajo pa zato svoje. A hec, ki smo ga še kot otroci igrali v svojih besednih igrah, ni izginil iz spomina. Nasmeh ob tem ne uide, smehljaj ostane. Podoba križa na gori je povezana z usodo - usodo, ki je neusmiljeno zaigrala s svojimi prsti in raztegnila lovke. Koliko traja življenje v brezčasju?

Tiha podoba vsakdana se v nedeljskem jutru spremeni. Mimo osamljenih, zapuščenih hiš in kmečkih poslopij se ljudje, ki so se odselili v doline, znova vzpenjajo na vrhove gora. Mladi se pod budnimi očesi svojih očetov odpravljajo v tej družbi k nečemu vzvišenemu. Drugi se v dolini pripravljajo na nastop pred množico občudovalcev, ki bo povzdignila nekoga in porazila vse druge. Kje je tu razložljiva meja?

Čudna simbolika se odraža na prizoru. Pokopališče dreves je nehote, a vseeno, vzelo tudi življenje človeka. Tistega, ki je drugim urejal pot, je vzel čas, ki obvladuje sceno prostora in dejanj. Razpršenost našega hitenja k ljudem , s katerimi si delimo trenutke, nas sili, da se le za trenutek ustavimo, popravimo simbole. Molitev, ki je popoldne izrečena v povsem druge namene, se pokaže kot resnična.