Neizključujoča sreča

Predstavljajte si, da ste alpinist, ki se je izgubil v gorah. Po nekaj urah blodenja ste sicer ponovno našli pot, vendar se je medtem že pričelo večeriti. Veste, da se ob dnevni svetlobi ne boste več mogli vrniti v dolino. Zapihal je veter in pooblačilo se je. Kmalu zatem že padejo prve dežne kaplje. Nikjer ne najdete zavetja. Veter vam piha naravnost v obraz in hlače se vam lepijo na noge. Zebe vas, počutite se bedno in jezite se na lastno nepazljivost, ki vas je stala toliko časa. Sedaj vam ne preostane nič drugega, kot da greste naprej, kljub mrazu, dežju in vse gostejšemu mraku.

Kar naenkrat ugledate skalni previs. Zlezete podenj. Tukaj ni vetra, tla so suha. Iz nahrbtnika izvlečete termovko, srkate vroč čaj in čutite, kako toplota prežema vaše telo. Sprostite se in občutite olajšanje, pravzaprav celo ugodje. Vendar se takoj zatem spomnite, kako dolga je še pot v dolino, ki vas čaka. In mokra oblačila so še vedno zalepljena na vaše telo. Ampak - ali niste pravkar občutili nekaj takega, kot je sreča? Ali morda celo srečo in nesrečo hkrati?

V takšnih trenutkih ste dejansko kot kalejdoskop, poln različnih občutkov. Nekateri od njih so prijetni, drugi neprijetni, in vsi obstajajo hkrati. Slabi občutki torej nikakor ne izključujejo dobrih.*

* Stefan Klein - Formula za srečo