DRUGAČNE ZGODBE Ivan Špeh
»KNJIŽNIČAR IN KNJIŽNI MOLJ« IVAN ŠPEH
Knjige imaš rad ali pa so odvečno breme. Časi, ki jih živimo, se počasi nagibajo bolj k drugi trditvi in prav je, da poizkusimo razumeti, kaj o tem mislijo starejši in izkušenejši. V bistvu vsi vemo, kaj pomeni zapisano mišljenje in smo sposobni ustvarjanja svojega mišljenja. Vendar se prav rado zgodi, da nehote drug drugemu to sposobnost odrekamo, jo preprečujemo ali zmotno poveličujemo svoje sposobnosti. To je dejstvo, ki pa ima na nas neposreden način v mišljenju in zmoto, ki vodi v drugo zmoto. Seveda so še druga mnenja, ki si jih lahko ustvarimo.
Toliko različnih mnenj, zgodb, pripovedi, dokazov in navedb kot jih najdemo v knjižnicah, na njihovih policah, le stežka najdemo še kje drugje. Morda bo to s časom spremenil splet. Ko vstopiš v ta knjižnični svet, se vonj za platnicami skritega papirja vtisne v spomin, ki ostane. Vendarle je ljudem , ki živijo v oddaljenejših krajih in nimajo možnosti prevoza, obiskovanje knjižnic oteženo. Zato se nekateri ljudje odločijo in si naredijo svojo lastno knjižnico.
Ker so to tudi ljudje, ki uporabljajo ob predstavljanju samo svoje ime in priimek, je verjetno zgodba še toliko bolj neznana. Poleg prebiranja naj ostaja tudi izziv obiskati neznanega človeka in se z njim pogovarjati, izvedeti neka, kar je del zgodbe resničnega življenja.
Bukvarna
Večkrat smo nekatere zanimive starejše izvode knjig iskali tudi v bukvarni. Tam je bil upravitelj, sila zgovoren in razgledan možakar. Kljub temu, da tja ne prideš ravno razpravljati, te je znal (zna) napeljati v pogovor.
Vmes se je znašlo tudi vprašanje, od kje je sogovornik. »A od tam gori? Pojdite no tja na ono stran in poglejte malo, če ima Špeh še vse knjige, ki jih je tako vztrajno kupoval. Veste je zelo zanimiv človek!« No, kar tako pa tudi ne morem kar k njemu, sem si mislil in se spraševal, kaj za vraga naj mu odgovorim? »Seveda bom šel in pogledal, kako se kaj ima«, sem se izgovoril.
Od takrat sem se večkrat spraševal, kako ta možakar res zgleda, ker se je nehote ustvarila tančica skrivnosti in takšnih ljudi na kmetih tod okrog ni ravno na pretek. Ker res ni daleč stran od našega doma, sem hitro našel nekaj njegovih sorodnikov, vendar so bili razmeroma skopi pri opisu in mnenjih. Najbrž jih Špeh nič kaj ne pusti k sebi in je malo bolj samotarski.
Medtem sem se lotil poti (s podplati in besedo), ki vodi iz Gornjega Gradu, po Šokatnici , na Srnaka in naprej do Špeha pod Rogatcem (opuščena domačija Špehovih, ki sedaj prebivajo v Krnici –Luče in niso v sorodu z našim Špehom). Tam sem se spet spomnil na obisk, vendar je zmeraj kaj prišlo vmes ali pa sem bil premalo pripravljen. Tako smo šli navzdol po poti do sv. Lenarta in kar naenkrat se je pokazalo toliko zanimivosti, da človek kar ne more mimo njih. Starosvetnost zapuščenih domov pač veje v teh krajih.
Pred časom sem končno nabral toliko korajže in se v pustem, deževnem sobotnem popoldnevu spustil v Zadrečko dolino.
Domačija je res stara. Tristo let ali tam nekje šteje. Pravijo tudi, da nihče ne ve, koliko je res stara. Zunanjost tega ne izdaja. Nizki leseni stropi, obokana vrata. Mojstri so nekoč naredili hiše še najmanj za tri naslednje rodove. Zvonca tako ali tako nimajo in čez vežo, po kratkih stopnicah stopim v združeni dnevni prostor. Nihče se skorajda ne zmeni za prišleka. Ob prižganem televizorju sedi Ivanova sestra in njen sin. Za mizo je sedel Špeh, ob njem šest (kakšen meter visokih in lepo zloženih) stolpov časopisov in revij. Predstavil sem se in povabili so me k mizi. Hitro sem zvedel, da je Špeh gluh.
Kaj pa zdaj? Vzel sem star Dnevnik in na njegov rob pisal vprašanja. Špeh se je hitro razgovoril. Tako malo od strani je gledal in spremljal zapisane besede. Posebej zanimivo je postalo, ko vprašanje ni bilo povsem jasno zastavljeno.
Zapiski, ki so nastali ob pogovoru:
Doma je bilo enajst otrok. V šoli je rad bral, vendar za učenje ali nadaljnje šolanje ni bilo časa. Takrat je moralo biti na kmetiji vse urejeno in pokošeno, daleč tja gor v hrib proti Kašni planini. Delovno otroštvo se je končalo, ko so še zelo mladega leta 1942 med vojno mobilizirali Nemci in kmalu poslali na vzhod. Dobro se spomni, da so med vojno po Rusiji požigali cele vasi. Nekoč je ob goreči hiši hotel odstraniti še nekaj desk. Pod njimi pa je začudeno zagledal cel kup ljudi v zemljanki. Deske je položil nazaj in mirno odšel dalje. Kasneje je bil na ruski fronti ujet in odpeljan v ujetništvo. Z ostalimi mobiliziranimi Slovenci je bil na začetku skupaj, potlej pa so se pota razšla. V ujetništvu je bil na koncu skupaj z nekim Italijanom, ki mu je dejal: »Midva morava držati skupaj, ker sva skorajda soseda!« Domov se je po koncu vojne iz daljne Sibirije vrnil več ali manj peš. Ozebline na nogah, ki jih je staknil, ga spremljajo celo življenje. To svojo pot domov je tudi opisal v spominih. Ko je našel nekega urednika pri založbi, je kaj hitro izvedel, da so takšne poti, ker je bil v nemški vojski, nevredne in neprimerne za objavljanja. Tako so mu od teh spominov ostale le ozebline in še danes zaradi tega nosi za nekaj številk večje gumijaste škornje. Po vojni je bilo sicer precej samskih deklet in žena, vendar se nekako ni mogel odločiti. Čez teden je pomagal in stregel zidarjem, ob koncu tedna pa je odšel v Ljubljano. Tam je večinoma v antikvariatih nakupil knjige in, če so bile zanimive, se je marsikdaj spozabil ter zapravil ves denar. Tako je moral peš domov. Verjetno je, da so zanj te razdalje ( iz Ljubljane do doma, približno štirideset kilometrov) takšne, da mu niso pomenile prav veliko. Nekaj naslovov literarnih del je sedaj že kar precej starih. Knjige ima skrbno spravljene, vendar se sorodniki bojijo, da bo strop pod težo popustil. Pravi, da ima od vseh najrajši domače pisatelje: Bevka, Finžgarja, Jurčiča,… Tistih debelih, ruskih pa ni mogel kupovati, ker so bile predrage.
Zanimiv je ta mož. Brez očal in s klobukom na glavi. Sedaj prebira večinoma časopise in revije. Ko sva prišla na določeno temo, je kot bi trenil, potegnil iz kupa določeno revijo in mi pokazal točno tisto, o čemer sva govorila. Vmes sta se znašla tudi vladni in opozicijski časopis, saj pri teh pogovorih ne moreš spregledati aktualnega dogajanja. Za nove knjige, zaradi majhne pokojnine, nima denarja. Eno, ki jo je napisal prijatelj Vilko, pa sem mu vseeno podaril. Da prebere tudi o tem, kako je bilo nekdaj v sosednji dolini Črne.
In ker sva bila pod gorami oziroma na pobočju gore, si nisem mogel, da ga ne bi povprašal, kje v hribih je bil. Kot je v odgovoru omenil, je bil na Kašni planini vsaj tisočkrat, bil je tudi na Lepenatki, Rogatcu in tja do Velike planine. Skratka, tipičen domačin, ki ni nikoli pretirano obremenjeval ozračja s škodljivimi plini. Ponudi ti lahko drugačno izkušnjo in življenjsko šolo.
Še veliko zanimivega branja, zdravja, ponovnega srečanja in na svidenje sem mu zaželel in krenil nazaj čez Temnivec.
Boris Štupar
avtor BŠ @ 15:11
Vodni mož je bil v Pustoslemskih grabnih blizu Srnaka. Nekoč je ujel Pustoslemsko in jo je imel za ženo. Včasih sta hodila iz vode na sonce, tam mu je uši pobijala. Ker bi rada ušla, ga je nekoč vprašala, na kak način bi lahko ušla. Rekel ji je, da bi mu lahko le takrat ušla, če bi s takimi rožami od obrote kadila.
