DRUGAČNE ZGODBE 3

Ajdska deklica

Nekoč so na Produ - pri kmetu Prodniku - orali. Tedaj je prišla na njivo ajdska deklica. Ko je zagledala orača in vole, se je močno začudila in je hitro pobasala ljudi in živali s plugom vred v predpasnik ter nesla domov pokazat, kaj je našla. Ko je prišla domov, je vprašala starše: »Kaj je to, ki tako po zemlji rije?«. Ona namreč še ni nikdar videla takih ljudi in živali. Starši pa so ji zapovedali, naj nese vse nazaj in ji rekli, da so to ljudje in bodo samo tako majhni ljudje živeli na svetu, ko njih ne bo več; s temi živalmi pa ti ljudje vozijo in obdelujejo zemljo.

Ajdska deklica je bila tako velika, da je, kadar je prala, stala z eno nogo na Radohi, z drugo pa na Veži in je pomakala v Savinjo.
Pod Prodnikovimi njivami je velika skala, ki je ne peljeta dva para konj po ravnem. To skalo je prinesla ajdska deklica in jo podložila s tremi kamni. (Fran Kocbek: Savinjske Alpe)

Kot je Kocbek omenil, je že dr. Josip Tominšek menil, da je ajdsko deklico v te kraje zanesel kak študent. Preprostemu ljudstvu pa je lahko preprosta pripoved razložila stvari, ki si jih drugače niso znali razlagati. Tako so menili, da je skalo nad Spodnjim Špehom tja v »bertahu« prinesla ajdska deklica. Tudi kamen je lepo podložen in pod previsom si lahko živina, drobnica ali pa tudi popotnik najde zavetje pred dežjem in vetrom. Kaj bi si pa deklica mislila o plezalcih, ki so navrtali skalo s svedrovci in plezajo po njej, pa prepuščam vaši domišljiji.

Tako Spodnji kot Zgornji Špeh sta brez stalno živečih prebivalcev že skoraj pol stoletja. Prej pa so tod živeli več kot pol tisočletja. Verjetno so v času turških vpadov iskali pribežališča v odmaknjenih krajih in se posledično naselili tudi tu. Koliko rok je tukaj predelalo zaraščeno pokrajino v urejene travnike, kako so orali njive, da so lahko pridelali živež. Današnje generacije si tega ne znamo več predstavljati. Morda se lahko samo spoštljivo obnašamo v tem svetu.

Spodnji Špeh je danes na novo obnovljen. Poleg zavetja domačim, ki v poletnem času pasejo živino, lahko ponudi tudi začasen dom turistom. Zdajšnji lastniki se tudi v dolini, kjer živijo, ukvarjajo s turizmom kot dodatno dejavnostjo na kmetiji. Prav radi nam povedo, da današnji časi niso ravno naklonjeni tej dejavnosti. Zato iščejo ustreznejše rešitve. Kmetijo so odkupili že njihovi starši, zato o prvotnem rodu ne vedo prav veliko. Morda bi boljše poznavanje zgodovine in krajev koristilo pri nadaljnjih odločitvah. Prilagodljivosti, marljivosti in modrosti pa pri savinjskem kmetu ni nikoli manjkalo.

1940 je bil postavljen podboj

V času med svetovnima vojnama so postavili novo hišo in gospodarsko poslopje pod sleme, ki se razteza od Špehovega vrha proti Rogatcu. Umaknili so se vetru. Po pripovedovanju zdajšnjega gospodarja Franca Špeha so hišo gradili Kranjci, gospodarsko poslopje pa Italijani. Hiša neutrudno razpada, manjkajo ji spodnji prezidi in kljub poskusom vezave, jim propada ne bo uspelo ustaviti.

Gospodarsko poslopje je narejeno precej boljše. Zamenjali so kritino in si v njem uredili začasno prebivališče. Leta 1959 so se odselili na drugo kmetijo, ki so jo kupili v dolini. Tam se ukvarjajo s kmetijstvom in turizmom. Les, ki ga posekajo pod Rogatcem, tudi sami razžagajo in mizarji ga radi kupijo zaradi lepe rasti, dobre obdelave in zdravih grč. Postavili so svojo hladilnico za meso, najbolj pa gre v promet in denar savinjski želodec.Turizem ne daje pričakovanih rezultatov, zato trenutno vanj ne vlagajo. Na zgornji kmetiji poleti pasejo živino. Novi rod pa že prihaja in z njim tudi nove ideje. Morda bodo uredili zapuščino svojih dedov, babic in bo ajdska deklica spet koga pobasala.

Naslednjič pa Nobiliacum

Boris Štupar