Razgledi in pogledi s poti na Brano

V teh sončnih in lepih dneh se tudi gore kažejo v svoji najlepši podobi, ki jo človek lahko zaznava.

Razgledi:

Medtem ko se mogočno zahodno ostenje Planjave skriva v jutranji senci, se sonce, ki preseže grebene, že upira v ta del Brane. Pogled iz sivine preko ozelenelega Sedla v stene, ki so v spodnjem delu še zelene in obrasle z rušjem, se ne ustavlja. Police, ki jih prekinjajo grape, nudijo prešerno zadovoljstvo gamsom in občasnim popotnikom, so prazne.

Podoba grebenov se izgublja za vrhovi. Prekrasne cvetlice, odete v te in one barve, se brez imen zapisanih na njih cvetovih postavljajo poletnemu soncu in lahnemu vetriču v poklon. Vedno znova se pojavljajo, enkrat takšne, bolj razcvetene ali malo manj. Ljudje, kot hiteči in premikajoči se objekti, jih občudujemo. V svoji nestanovitni danosti trenutka lovimo njihovo lepoto le v zrkla aparatov.

V Bistrici čepi koča na trati. Z jase se vije cesta ob reki in se izgublja za slemenom vrha Senožeti nad Stahovico. V Koncu leže obeljena debla razmetana po posekah, vijugaste steze se črtajo po pobočjih na lovska stojišča. Žagana peč, prepočena skala ob poti, se ponavlja tudi višje v Koncu. Kje v višavi se je utrgal orjaški steber, skrepenela reka ledu je obrusila razlomljene klade in jih umaknjena pustila v dolini.*

Presenečenje za oba. Zanj, za stražarja, ki ni pričakoval nevarnosti s te strani. Zame manj, ker me je glasen žvižg takoj pozval k izvlačenju dodatnega zrkla in pritiskanju.
Nem in začuden pogled je to. A stražar je svoj del posla opravil, hitro se je umaknil nižje na drugo vzpetino in s predirnim zvokom znova zaparal po tišini. Čreda, ki je stekla navzdol proti njemu, se je kaj hitro ustavila. Pogledujoč proti grebenu so se znova lotili sočne paše, dodatno izboljšane z jutranjo roso. Kako malo potrebujejo, v primerjavi z nami, za srečo.

Kogel s svojo rjavo odklano steno je tu le še griček pod Skuto. Ob njegovem vrhu je steza v Gamsov skret, bližnjica za tistega, ki jo pozna. Drugi tavajo med skalnimi pragi v njegovih grapah in se zaplezavajo v gladkih plateh, ki so položene po Slemenu. V Skuti so nagrmadeni skladi v stebre. Orjaške, druga nad drugo umaknjene plošče podstavljajo gladki, oklesani stožec vrha. Za njim je skrita Rinka, Križ in znižujoči se greben nad prepadnimi stenami Štajerske in Male Rinke.*

Zagledal sem jo na robu. Veter je pihal v ravno pravi smeri, da sem se ji lahko še približal. A glej, ni zbežala, potuhnila se je. Potuhnila se je in prav po svoje opazujoč, kot da je ne vidi nihče na tem belem svetu, čakala, da vsiljivec zgine. Za preprosto življenje je potreben mir in kalilci ne sodimo vanj.

Na vrhu križane gore so trije ljudje. Dva od njih me prosita, da ju pritisnem in ovekovečim njun trenutek na vrhu, z njunim telefonom, k tretjemu pa pristopim.
»S56FBO,« mu kar se da lepo rečem, ko prekine z govorjenjem.
Pogleda me začudeno, ko mu povem svoj radioamterski znak, ki se ga komajda spomnim, saj ga ne uporabljam.
»Ja, ampak to ne bo štelo za vzpostavitev zveze,« se smehljajoč trudi, da bi mi odgovoril.
»Saj nisem hotel tega, samo malo za hec, da ne bi bili preresni v tem čudovitem okolju, stoječ na gori obdani z drugimi prelestnimi gorami!«
Potem spregovoriva še nekaj o vzpostavljenih zvezah, o tem, kako je poimenovana katera od okoliških gora ...

Preden odložim nahrbtno vrečo, se mi pogled in zrklo še ustavita na križu. Gora je res poskrbela, ne, ljudje smo sami poskrbeli, da se je toliko usod in človeških življenj končalo na njenih pobočjih. Poletno razkošje, razmeroma lahek dostop, se ob prehodu iz letnih v zimske razmere spremeni v obup za nepripravljenega, nepodučenega človeka. K sreči se pomen dejanj spreminja in vse manj ljudi zahaja v zimskem času na nevarna pobočja. Obstanek križa, ki je nakatere tako zmotil, ima v srcih prizadetih svoj globok pomen. Saj se še dobro spomnim pokojne stare mame - mamke, ki je gore sovražila zaradi neusmiljenosti tragedije, ki jo je doletela. Oči povedo več kot besede!

Oskrbnik s svojim pomočnikom na Sedlu razklada drva. »Zdaj sem že peto leto oskrbnik tu gori!« pove s ponosom in dobro voljo na obrazu. Pred kočo si Tone ravno preoblači majico.

Današnja mladina! Pravi uživači, še dvajset metrov do koče, malica, telefon. Zakaj neki se ne bi zgledovali po malo starejših, ki se sedeč pred kočo lepo nastavljajo soncu ...

Z malo domišljije, na snegu skalni roglji s senco izrišejo narobe obrnjen W (prav obrnjen pa M). Wunderlichov sneg in Wisiakova grapa. Naključje s preprosto razlago.

Voda! Studenec, ki letos veselo žubori v plitkem žlebu in glasno ropoče kot virek zakrit med visokraslimi klobuki. Spodaj v gozdu se na določenem kraju še spomnim na nočno srečanje z Iztokom. Moram ga povprašati, če misli kdaj stopiti kam drugam kot v ... kraljestvo.
In že sem v drugem svetu!

*Svet med Grintovci - Boris Režek

Pogledi:

29. junija 2010

Rogatec

Nad Kalom se za čvrstimi smrekami vzdiguje strmo pečevje. Pogled na greben, ki se kaže na zahodu, se kljub ne ravno čistemu ozračju, kaže v bleščeči podobi belih ostankov zime.

Nedvomno ima vsaka gora svoje izročilo in podobo. Ljudje v Zadrečki dolini in celo tam daleč v spodnji Savinjski dolini so videli (vidijo) v tej gori podobo Spečega meniha. Toda ne morejo se sporazumeti, ali je to speči ali celo ležeči. Vsekakor je cerkev pustila pečat tudi na gori. Obširni gozdovi so sčasoma prešli v last škofije in služijo v svojem namenu v nekoliko bolj vzvišene namene.

Nedvomno ti sčasoma ta grintavo - grintova pokrajina zleze pod kožo. Lepa, v človeškem očesu se razprostira za domovi, za Lomom, ki zakriva pogled. Da bi se z lomom začenjal ta svet, ki stoji skorajda pravokotno na ostali venec visokih snežnikov, je skorajda nemogoče reči, pa vendar je res. Res pa je tudi to, da se nekje skala povsem spremeni. Iz sivozelene se spremeni v svetlo. Katera ti je bolj prijetna?

Bojda, da so vse dobre stvari tri! Nedvomno se to pokaže v luči, ki si jo sam želiš. Te modre čašaste cvetlice se v jutranji senci nastavijo pogledu. V družbi komajda ozelenele trave se razkazujejo za sivim ozadjem. Priroda v svoji lepoti kliče po spoštovanju. Spoštovanju, ki vztrajno, a dosledno izginja iz odnosov. Le kdo bi vedel zakaj in s kakšnim namenom bi se ukvarjal s tem?

Zložna travnata pobočja se stikajo na rebru, ki mu pravimo Lepenatka. Skale, ki sta jih velikana metala z gore na goro, so se poskrile v zelenju. Živina, ki se pase na pobočjih čez poletje, letos še ni prispela na vsakoletno pašo. Mir, ki ga ne prekinjajo zvonci, obešeni na vratove živali, je neskaljen in prinaša spokojen počitek na skalnem robu. Kaj neki si misli črnoglavka?

Ljudje, ki jih srečamo na vrhovih, imajo svojo značilno govorico. Lučani s svojim nezmotljivo izrečenim, težko zapisljivim, gor in dol povedo, od kje so. Gornjegrajci, na drugi strani gore, takšnih besednih izrazov nimajo. Imajo pa zato svoje. A hec, ki smo ga še kot otroci igrali v svojih besednih igrah, ni izginil iz spomina. Nasmeh ob tem ne uide, smehljaj ostane. Podoba križa na gori je povezana z usodo - usodo, ki je neusmiljeno zaigrala s svojimi prsti in raztegnila lovke. Koliko traja življenje v brezčasju?

Tiha podoba vsakdana se v nedeljskem jutru spremeni. Mimo osamljenih, zapuščenih hiš in kmečkih poslopij se ljudje, ki so se odselili v doline, znova vzpenjajo na vrhove gora. Mladi se pod budnimi očesi svojih očetov odpravljajo v tej družbi k nečemu vzvišenemu. Drugi se v dolini pripravljajo na nastop pred množico občudovalcev, ki bo povzdignila nekoga in porazila vse druge. Kje je tu razložljiva meja?

Čudna simbolika se odraža na prizoru. Pokopališče dreves je nehote, a vseeno, vzelo tudi življenje človeka. Tistega, ki je drugim urejal pot, je vzel čas, ki obvladuje sceno prostora in dejanj. Razpršenost našega hitenja k ljudem , s katerimi si delimo trenutke, nas sili, da se le za trenutek ustavimo, popravimo simbole. Molitev, ki je popoldne izrečena v povsem druge namene, se pokaže kot resnična.