DRUGAČNE ZGODBE Ergaki

V stari turščini pomeni beseda ergaki - prsti. Potovanja so tudi namišljena, oziroma podoživljena skozi oči drugih. Vzponi na zahtevne vrhove, lepe gorske pokrajine ...

V širnih prostranstvih Sibirije leži gorovje, ki je dandanes postalo prava meka za turiste. O prvem vzponu na zahteven, takrat še brezimen vrh pripoveduje Georgij Kuzema: 25 julija 2009 je minilo 40 let od tistega dne, ko ima najvišja točka gorske regije Ergaki z oznako 2264,7m, svoje lastno ime. Bralce bo verjetno zanimalo, kaj se je zgodilo ob tem.

Zgodba se prične z umetniki, ki so v Krasnojarsku predstavljali lepoto teh krajev. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se vračali prepolni vtisov iz narave, ostrih gorskih vrhov, zložnih prelazov, slapov in jezer. Ob poslušanju teh zgodb smo se tudi mi, Krasnojarski »stolpisti«, srečavali z njimi v reviji »Stolpi« in v umetnost prenesenih podobah. In kako bi lahko ostali brezbrižnih src »stolpisti« ob ogledovanju skic z veličastnimi stenami in visokimi vrhovi. Naša odločitev za obisk Ergakijev je dozorela , ko smo leta 1959 videli izredno sliko Tojva Rjannelja »Gorske cedre«.

V sredini julija 1960 sta člana Stolpovskega društva »Berkuti« Gennadij Kutihin in Gennadij Dmitriev zbrala skupino treh deklet in dveh fantov, ki so se ukvarjali s pohodništvom in plezanjem, in eden od teh sem bil tudi jaz. Že na cesti, ki pelje do vasi Ermakovske, so se začeli razločevati na obzorju nazobčani grebeni, nad katerimi se je eden od vrhov vzpenjal prav do neba. Ko smo prišli do Tormazakovega mosta, smo noč preživeli v gozdu. Naslednji dan smo prišli do Parabole in ob izvoru Tajgiša uredili dobro zavetje pod ogromno skalo in ga poimenovali »Sanje«.

Od nje, če pogledate na jugovzhod, je v sedlu med »Dvojčki« jasno vidna gora, ki nas je očarala. Ob koncu počitnic smo se odločili še za obisk jezera Svetlo (Velikem). Po poti k njemu smo si lahko ogledali južno steno vrha. V Krasnojarsk smo se vračali s sanjami o plezanju do vrha.

Kasneje smo v Ergakije odhajali večkrat v različnih obdobjih leta. Skupaj z mojimi prijatelji smo gledali na vrh stene in razmišljali o možnih smereh vzpona. Severo-vzhodna stena je udarjala s svojo mračno nedostopnostjo. Jugozahodni greben ni bil videti tako mračen. V južni steni je bilo očitno, da nam bo polomila vse zobe. Na jugovzhodnem grebenu so stolpi obilni, vendar se je tod zdelo še najbolj realno. Na koncu smo prišli do zaključka, da je najmanj zapleten način za iskanje na vzhodnem delu južne stene. Vsakoletna druženja v alpinističnih taborih so prinašala potrebne izkušnje in prijateljstvo s starimi plezalci je obogatilo tudi opremo. Imeli smo še 40-metrske konopljene vrvi, lestve, prsne pasove, vponke, skalna kladiva in podobno kovačijo.

Prišlo je leto 1969. Od prvega obiska Ergakijev je kar nekako neopaženo minilo že 9 let. V sredini julija sva šla, tokrat z jasnim ciljem, splezati na najvišjo točko. Moj spremljevalec je bil glavni inženir iz Krasnojarskega tehnološkega oddelka, Leonid Ivanovič Edovin, s katerim sem večkrat plezala na Stolpe. Naša baza je postala pastirska polzemljanka na izvoru studenca Lugovega.

Leonid Edovin

23. julij. Dan je bil topel, vendar z občasnimi kratkimi padavinami - dež. Vzpenjaje se po travnatih pobočjih sva nabirala višino in se med pečinami sem in tja pomikala po nagnjenih policah. Ko sva prišel do kamina pod ramo in vzhodnim grebenom, sva splezala v plitvo jamo, ki nama je služila kot zavetje pred dežjem. Tam sva našla konzervo in v njej listek z opombo, datirano v leto 1968. V njej sta alpinista iz Vladivostoka Piontkovskij in Pokhil zapisala, da sta se odločila, da ne bosta nadaljeval z vzponom in želita vso srečo prihodnjim plezalcem. Ko se je dež končal, sva poskušala premagati 40 metrov visok greben, vendar naju bi tam prehitala noč. Zato sva sestopila.

25. julij. Začneva ob zori. Vreme je bilo čudovito. Po dobrem zajtrku sva odhitela po delu, ki sva ga že poznala, in kmalu sva bila pod ključnim skalnatim področjem. Tam sva morala uporabiti lestev in kline. Opoldne sva bila na vrhu. Na samem vrhu sva posnel obilico fotografij.

Georgij Kuzema

V zapisih in na gori nisva našla nobene sledi človeške prisotnosti. Na kartah je bila na tem vrhu zaznamovana samo višina 2264,7 m. Zato sem menil, da je gori mogoče dati lastno ime. Zgodba Ivana Efremova in Gregorya Fedoseeva in tudi takrat aktualnega lunarnega poslanstva je vplivalo, da sem predlagal za vrh ime Pik Zvezdni, s katerim se je Lenja hitro strinjal. Napisal sem zabeležko imena in zaželel vso srečo prihodnjim plezalcem. Listek sem vložil v prazno konzervo kondenziranega mleka in jo pritrdil na skalnat čok. Navzdol sva se spuščala po vrveh s pomočjo Dulferjevega sedeža. V Krasnojarsku sva o vzponu povedala prijateljem, sestavila poročilo in ga poslala klubu turistov. Tudi v časopis Krasnojarski delavec je bilo dano obvestilo o najinem vzponu.

Leta 1979, deset let po prvem vzponu, sta prišla k meni na obisk krasnojarska plezalca Jurij Emelijašin in Sergej Minenkov. Pripovedoval sta o svojem vzponu na vrh po jugo-vzhodnem grebenu. Povedal sta tudi, da sta vzela najin zapis s seboj. V spomin sta mi podarila svojo fotografijo.

V zadnjih letih je postalo področje Ergakijev kraj za obisk številnih turistov in prava meka za plezalce. Gore privlačijo s svojo lepoto in nedostopnostjo. Krasnojarski plezalci so na njih splezali veliko novih smeri. Vse to je vredno občudovanja in spoštovanja. Toda hkrati bistveno degradira območje. Zato se hočem obrniti k vsem – »Varujte Ergaki - to neprecenljivo darilo narave!«

Povzeto po Risk.ru in stulby.ru