DRUGAČNE ZGODBE Lavinci

Dober lavinski pes, mora biti vsaj malo neposlušen, tako kot lavinec, oziroma nepredvidljiva in neposlušna lavina.

Ob dvajseti obletnici smrti Mihe Habjana – Mihola (1926-1989) alpinista, gorskega reševalca in prvega kamniškega lavinca, nekaj besed o tem delu, reševanju…

Preprosto in dodobra uveljavljeno ime za snežni plaz je tudi pri nas beseda, ki izvira iz latinščine - lavina. Iz tega izhaja, da so psi, ki iščejo morebitne zasute in žrtve snežnih plazov, poimenovani lavinski psi. Njih pa vodimo, usmerjamo in zanje skrbimo vodniki lavinskih psov. Včasih se uporablja tudi ime reševalni psi. Vendar je zaradi različnih organizacij, ki se ukvarjajo z reševalnim delom, v katerih sodelujejo tudi psi, ime lavinski psi primerno za ločevanje.

Organiziranost
Vodniki lavinskih psov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije smo v sedanjem načinu dela najprej razvrščeni po postajah-društvih, kjer tako ali drugače delujemo tudi kot gorski reševalci. V Sloveniji je teh teritorialno razdeljenih postaj 17. Trenutno je na alarmnih spiskih GRZS okoli trideset reševalnih parov. Ker so za pridobitev naziva vodnika reševalnega psa potrebna praktična in teoretična znanja, se po opravljenih izpitih za gorskega reševalca, reševalci razvrstimo še po specialnih znanjih. Za lavince je snovni pogoj pri tem in glavno vodilo, da si kot alpinist z vsemi pridobljenimi izkušnjami, ki spadajo zraven, pripravljen na delo s psi v vseh časih. Tak način je primeren predvsem zaradi tega, ker bistveno bolje lahko nadaljuješ in iščeš samostojne poti. Bistvena prednost alpinista je, da lahko in zna sam iz lastnih izkušenj presojati o nevarnostih, ki prežijo v gorah!
Na ravni usposabljanj, ki jih vodi Komisija za reševanje iz plazov pri GRZS, se je sedaj ustalil letni koledar usposabljanj v dveh zimskih in dveh letnih delih. Zimski so namenjeni reševanju iz plazov, letni pa iskanju pogrešanih v naravi - gorah. Dvakrat v letu se opravi tudi preizkus reševalnega para.
Poleg ostalega gorsko reševalnega dela ostajajo še dnevne skrbi in samostojni treningi. Za psa, za obojestransko dobro pripravljenost, skratka cel kup drobnih opravkov, ki so potrebni za doseganje nalog, ki si jih sam zastaviš. Zanimivo je, da so danes že skorajda vsi, ki letajo za žogicami po igrišču, plačani. Mi pa opravljamo delo, ki je tudi koristno, za veselje in včasih morda tudi izrečeno besedo: hvala!
Sama usposabljanja lavinskih psov samo v okviru GRZS vzamejo vsako leto najmanj enajst dni časa. Poleg tega so tu še vse prostovoljne obveznosti, ki jih imamo še kot gorski reševalci. Reševalne akcije in iskanja pogrešanih oseb se dogajajo skozi celo leto. Ura in čas tu nista merilo, še največkrat pa se vse dogaja ponoči in v slabem vremenu. Ob lepem vremenu se večina akcij lahko opravi s pomočjo helikopterja, ki prevzema precejšen del, ob slabem in ponoči pa vse delo opravimo brez te zračne pomoči.
Pse, ki jih sedaj uporabljamo vodniki, kupimo sami in tudi sami skrbimo za njih, ker so naša last. Načrtna vzreja dobrih psov bi vsekakor prinesla nove rezultate. Vendar je skorajda utopično pričakovati, da bi dosegli v vseh vpletenih zvezah in društvih dogovor, ki bi ga podprli. Izbira pasem je prepuščena presoji in gledišču posameznika. Časi, ko so se uporabljali večinoma le nemške ovčarje in rodovniške pse, so minili. Zdaj je izbira veliko večja.