Drugačne zgodbe

Drugačno ali drugo, je mogoče šele takrat ko je Drugo drugo!

1. avgust 2009

DRUGAČNE ZGODBE Grintovec - od vrha do Konca

Letos, ko mlada država praznuje, mineva tudi osemnajst let, ko smo zaradi neljubih dogodkov - vojnega stanja - prinesli alpinista, ki ga je na vrhu Grintovca, ob skrinjici doletel srčni infarkt. Okleščenost Ljubičinega proračuna lahko znova privede do podobne situacije!

Tako se je gorskim reševalcem včasih ob slabih vremenskih pogojih, noči ali kakšni višji sili na pomoč sočloveku potrebno odpraviti tudi peš. Eden od takšnih dogodkov se je odvijal prav na vrhu Grintovca, kjer je med kratko osamosvojitveno vojno za Slovenijo, priznanemu gorniku ponagajalo zdravje. Ker je tudi zaradi stroke, ki jo je opravljal, dobro vedel, kaj mu je storiti, je mirno počakal na vrhu gore. Helikopter takrat zaradi vojnih razmer ni letel in reševanje je steklo na klasičen, zamuden način. Pot smo si kamniški gorski reševalci, za razliko od tekačev, skrajšali z avtomobili po cesti do Konca. Večino reševalne opreme smo pobrali iz skladišča na Kokrskem sedlu in kar se da hitro stopili proti vrhu. Pri uigranem moštvu, se tudi brez kakšnih posebnih dogovorov ve, kdo mora nesti nosila in nujne stvari za oskrbo. Ker pri tem, ravno tako kot tekači, ne hodimo skupaj, so nekateri hitrejši.

Žal že pokojni Janez Jeglič je takrat, kot se je spodobilo za izrednega alpinista, pokazal, kaj je tudi lahko smisel osvajanja nekoristnega sveta. Hitro je potegnil od sedla naprej s polovico nosil. Za nas je prav tako kot za tekače najprimernejše, da si vzamemo svoj tempo, primeren teži, ki jo nosiš, in treniranosti. Vendar se kljub temu včasih, zaradi večje motiviranosti, lahko odločiš za hitro hojo in slediš tudi zelo trenirane. Da bi se kazala potreba po kakšnih poživilih, pa nam tudi zdaj ne pade na pamet. Samo kakšen zrezek se pa zna prikazati v mislih. Če oddaljene dogodke vzameš zaradi srečnega izteka zgodbe malo za »hec«, nas je nekaj prišlo na vrh v dovoljenem času (tekači imajo omejen merjen čas). Tudi zdravnik se je potrudil priti za nami hitro na vrh in po pregledu obolelega podal navodila za prenos. Obzirno, brez pretiranega tresenja, kolikor je to seveda možno, skratka kolo kar spravite v nahrbtnik.
Tako kot se tekačem delo na vrhu konča in sproščeno odidejo proti dolini, se nam delo v bistvu tam začne. Na začetku nas je bilo res malo za nošnjo, vendar so ostali prihajali naproti in menjave pri nošnji so bile vse pogostejše. Zdravnik je vseskozi nadzoroval stanje bolnega. Pot se je krepko potegnila do Kokrskega sedla in do Konca še bolj pa vendar smo bili zadovoljni, ker se je tudi oboleli dobro držal. Koliko trpijo roke, hrbet, kolena in gležnji pri takšnem delu, nadzorujejo zdravniki po več letih takšnega udejstvovanja. Junakov in rekorderjev pa reševalci tako ali tako ne potrebujemo, saj je osnovni cilj in poslanstvo skrb za tujo in lastno varnost, združeni v skupnem prizadevanju. Važno, da tisti, ki potrebuje pomoč, to tudi dobi.

Zaradi vse večjega obiska in s tem povečanega števila reševanj je v zadnjem času kar prav, da helikopter opravi že skoraj večino dela in si s tem pridobiva nepogrešljivo mesto. Pa vendar, ko je vreme slabo, ponoči… Zato je vseeno potrebna vaja in krepki »dedci«. Takrat »dedci« smo zdaj, ko imamo v svojih vrstah tudi gorske reševalke, »ljudje«. Iz Kokrskega sedla smo tako, pozno popoldne, v pravi poletni vročini, ravno ob obletnici in za vajo, opravili preizkus nove verzije nosil. Nekaj nas je bilo zraven že takrat, nekaterim je bilo takrat to prvo reševanje, drugim pa naj bo motiv.

Boris Štupar

P.s. Takratnih slik žal nimam, zato so spodaj uporabljene slike z vaje - preizkusa! Prijazna ponesrečenka, ki je tokrat odigrala svojo vlogo, je bila pred osemnajstimi leti še zelo majhna in je bolj kot na očetovih ramenih, sama odkrivala svet med gorami...