Nekaj kratkih zgodb o lovcu in plezalcu
(Ne)hote se mi zdi, da sem bil že kdaj opazovan skozi zrklo puškinega daljnogleda.
Prvi obiskovalci-turisti so za svoje podvige v gorah najemali vodnike-domačine, ki so tako ali drugače dodobra spoznali gorski svet in znali poskrbeti za varnost na zahtevnejših mestih. Zadeve so se sčasoma spremenile. Med gorskimi vodniki skorajda ne najdemo več domačinov iz(pod) gora, saj se s to dejavnostjo ukvarjajo večinoma tisti, ki izvirajo iz mest. Tudi gorski reševalci prihajajo iz vse bolj od gora odmaknjenih in oddaljenih krajev. Odkod prihajajo oskrbniki, pastirji… pa je jasno: iz vsepovsod ...
Ko se peljemo mimo doma v K. Bistrici, pogled zaide proti Bosovemu spomeniku.
Lovski nadzorniki so danes povečini še domačini. Koliko poznajo gorski svet in kako se znajdejo v njem pa je drugo vprašanje. Poveličevanje nekaterih oseb pripelje tudi do tega, da nekaterim postavijo spomenik, druge pa blatijo. Kako lahko kdo še bolj zagreni življenje ljudi v pod gorami položenimi vasmi, je dokazal pisec, ki je ob smrti objavil članek v Delu. Odzivi in komentarji so še bolj prizadeli domače in jim zaznamovali življenje. Ob takšnih zadevah se izkaže koliko resničnih prijateljev je imel človek. Takrat se je potrebno postaviti v bran in trdo nasprotovati neumnostim, ki jih trosijo. Vendar zaman pričakujemo takšnih dejanj od ljudi, ki so postavljeni na raznorazne položaje in le s trdim nasmehom opazujejo dogodke, namesto da bi jih popravili. Iluzorno je tudi pričakovati, da bomo po tolikem času kaj spremenili, pa vendar; nekaj delčkov o srečanjih, je tudi v mojem spominu. Nekaj zgodb ostane naj v spominih, nekaj zgodbic pa bom zapisal.
Eden od bistriških lovcev Janez Uršič – Jak (1945-1995)
Odprem drobno knjižico Jakovega lovskega dnevnika in glej, pred menoj je opis dogodka, kjer sva se tudi srečala. Lovec je marljivo zapisoval tudi svojo drugo plat življenja.
Bilo je pred skorajda tremi desetletji, v trdi zimi, ko smo se srečevali. Nekaj pred polnočjo, spodaj pod Sedlom. Na mojem obrazu je bilo vsaj malo zadovoljstva, kljub smrti, ki je zopet odevala severno pobočje Brane v še večjo tihoto. Mladci smo pomagali preživelemu, zato smo skupaj z njim sestopali v dolino. Reševalci pa so se vzpenjali nad ta Rjavo gričo in vedeli so, da je njihovo početje samo še proces, ki je kot oblika človeškega dostojanstva potreben za dostojno slovo umrlega. Takrat nismo prav veliko govorili, vsakdo si je svoje misli in skrbi naložil na svoja ramena, v nastavek, ki štrli nad njimi. Tako se, kljub oddaljenosti dogodka, med prebiranjem dnevniškega zapisa, takoj spomnim na to nočno srečanje.
Nekdaj nepisano pravilo je velevalo, da so alpinisti še preden so pristopili v vrste gorskih reševalcev že pomagali in reševali človeška življenja v gorah. Eden takšnih primerov je bil tudi Jak. Lovski nadzornik, plezalec, velik poznavalec doline K. Bistrice in gora nad njo.
Kot odličen alpinist je bil v Kamniško postajo GRS sprejet v letu 1967 za pripravnika. Sinhroni in simbolni dogodki so pripomogli k temu, da nikoli ni opravil zaključnega izpita za gorskega reševalca. Hudomušnost, trma in neupogljiva ter včasih trda duša so pripomogle marsičemu, tudi temu, da je tudi na izpitu iz prve pomoči zabelil preprosto vprašanje izpraševalca. »Kdaj veš, da je človek mrtev?« Samo kratek premislek in tih iz enega kota ust izgovorjen stavek: »Kadar ne pušča več gorke …«. Izpraševalec je bil nepopustljiv in življenje se zaradi tega ni nič kaj spremenilo. Če je kdo v gorah še rabil pomoč, jo je tudi dobil, samo izpita za gorskega reševalca, pa Jak ni nikoli naredil. Tudi dandanes izpraševalci zahtevajo preveč in ponujajo premalo.
Morda je včasih dovolj, da na videz zapleteno simbolno uganko razvozlaš že ob takšnih zadevah. Vendar se življenje gorjanov samo po sebi ne suče samo okoli gora in dogodkov v njih. So izjeme, ki svoje življenje v tolikšni meri zapišejo goram, da včasih povsem zatonejo v pozabo in se jih le malokdo spominja.
V Kamniški Bistrici, nedaleč od rečnega izvira, so že pred mnogimi leti postavili kočo. Lesena bruna, ki poslušajo zgodbe gostov, bi lahko povedala marsikatero zanimivo zgodbo. Takoj za drugimi vhodnimi vrati, ki so ponavadi zaprta, je miza. Majhna, z dvema stoloma. Pogosto in v različnih časih, je bila ta miza praktično rezervirana. Stalni gostje gozdarji, lovci so predvsem v slabem vremenu tam preživeli marsikatero urico. Tamkaj si lahko opazil marsikatero bistriško legendo. Tam si lahko spoznal in se naučil marsikatero malo manj koristno zadevo, ki se pojavlja v življenju. Nekaj pričevanj bo nedvomno ostalo neizgovorjenih, nekaj pa jih bodo morda povedali, če jih bo kdo spodbudil k drugačnemu razmišljanju.
Jesenski obrazi
V Bistrico smo se včasih vozili z avtobusom. V petek popoldne po šoli ali službi. Tedaj so na Sedlu (Kamniško sedlo - Jermanova vrata), v poznem oktobru zapirali kočo. Pred-večerni veter je tulil svojo melodijo v Črnem vrhu in nad Galerijami je listje prav lepo šumelo. Nekje visoko zgoraj je počil strel, kje pa se ni dalo niti približno razbrati zaradi odmevov, ki so se razpršili visoko nad Klinom. Samotno poznopopoldansko pot mi je krajšal hitrejši korak. Na Pastirjih sem se samo nasmehnil ob pogledu navzgor.
»Danes pa ne more oskrbnik Francelj stati ob (takrat še lesenem) stebru žičnice in gledati, če prihaja kakšen obiskovalec,« sem si skorajda glasno, a kljub temu sam pri sebi mislil.
Vendar je Francelj takoj, ko sem stopil v kočo že prišel z nasmeškom na obrazu in vročim čajem v roki. »Glej ga,« sem si znova mislil, »pa je vseeno oprezal, če kdo prihaja.« Ozrl sem se po jedilnici, kjer je za mizo že sedel Jak, zadaj pa je bilo še nekakšno tiho govorjenje.
»Kar tu se usedi,« je dejal Francelj. »Saj veš, saj ga poznaš ta je nečak od ...« pa je rekel Jaku. Več tako ali tako ni treba. Saj tudi pozneje niso besede vse. Že takrat je Jaku družbo delala mala psička Miša. Kako sta se sporazumevala s psom bi bila uganka tudi za najbolj učene kinologe. Počasi sta bližje prišla še mlada alpinista (pripravnika), ki sta se prej pogovarjala za lesenim zidom. Bila sta študenta, eden pravi ljubljanski dolgin in drugi najbrž nekje iz Savinjske, po naglasu sodeč. Če se prav spomnim, sta čez dan plezala Y smer v zahodni steni Planjave. Vendar si je pri izbijanju klina eden od plezalcev poškodoval prst. Zato me je dolgin vprašal, če grem naslednji dan z njim.
Hitro sem ga zavrnil: »Še ne mislim na plezanje, moram najprej še prehodit marsikaj in se prej še kaj naučit.« Bok si ga vedi, najrajši grem s prijatelji, ki jim zaupam. Ljudem moraš najprej zaupati potlej greš v navezo. Dovolj pa mi je bil tudi lovčev-plezalčev pogled, ki je zavračal vsako misel na dejanje. Včasih, predvsem zaradi raznoraznih že zgodovinskih zamer, je bil odnos do prebivalcev, nižje od Kamnika pač malo drugačen (Pa saj se zgodovina ponavlja, mar ne?). Prav dolgo se nismo mudili za mizami. Pred sobotnim zapiranjem koče se je potrebno tudi naspati.
Naslednji dan sem predvsem pomagal oskrbniku. Gamsa, ki je padel ob včerajšnjem poku, je bilo potrebno pripraviti za golaž. Prinesti je treba še nekaj drv in še kakšno drobnarijo postoriti. Pa še za pot čez Sukalnik na Planjavo je ostalo časa. Nazaj grede sem ob Babah srečal dolgina, ki je pogledoval proti Ojstrici. Mislim, da je omenjal solo ponovitev Herletove smeri pozimi, vendar nisem nikoli izvedel, če mu je to dejanje tudi uspelo.
Jak si je čez dan dal dela okoli gamsa in mislim, da ni hotel nič kaj svetovati pripravnikom. Ljudje so popoldne prihajali v čedalje večjem številu. Dobra družba in … so potegnila dogajanje v pozno noč. Na spanje je malokdo mislil. Tisti pa, ki smo prišli na skupna ležišča, smo ležali vsi na eni strani. Na drugi strani, je smrčal lovec, sam samcat. Ker psička ni nikomur pustila, da bi se ulegel na Jakovo stran, je bil dren na eni strani. Tiho, pritajeno renčanje je vse povedalo. » Bejš stran, gospodar spi, če ne ...«
Kako je še lep spomin, ko vprašaš oskrbnika: »Koliko sem pa jaz dolžan?« in ti le ta ob nasmehu reče: »Saj si pomagal.« Denarja pa tako ali tako nisem imel skoraj nič.
Pogledi
Pozneje, čez nekaj let, zopet na Sedlu, je kar med vrati doma potekal prav neverjeten dialog. Močan mlad moški je, namesto z nahrbtnikom, prišel s čez rame povešeno dolgo in ozko torbo. Oskrbnika je kar pred domom spraševal, če je morda videl kakšno zablojeno ovco v Brani. »Vsake toliko se resda nekaj zadere tam v Boštjanci, vendar ne bi prav vedel, bom vprašal lovca, ki je prav zdaj tu,« je odgovoril Francelj. Odšel je v kočo in kmalu se je na vratih pojavil Jak.
»Ja kuga pa je?« je prav nič kaj skrivaje nejevoljen dejal proti prišleku. Lovska puška mu je visela na jermenu pod ramo in molila s cevjo proti nasproti stoječemu človeku, prav grozeče. Medtem je prišlek na klopi odprl torbo in sestavljal samostrel. »Ovca je zdivjala v Brani, lastnik me je prosil, če jo kar ustrelim, pa sem prinesel samostrel,« je dejal nič hudega sluteči moški.
»Kaj, a u mojmo rajonu boš streljal?« je dejal lovec. Pogledi, ki so streljali bolj kot puške, so napolnili ozračje. Puška je še bolj grozeče uprla svojo nevidno črno vsebino proti loku, ki se je tudi znašel v roki. Nasprotnika sta si stala nasproti kot domačin proti tujcu, varuh proti skrunitelju in puška proti samostrelu. Nevidna napetost, je vztrajno naraščala. Oskrbnik Francelj je umno in pravočasno posegel v dogajanje. Umiril je strasti. Moški je uvidel, da tod nima kaj iskati in hitro, molče je odšel v dolino. Prastari pogled in grozeče iskre v lovčevih očeh, je pokazal, da čuti še niso odšli. Kaj se je zgodilo z zablojenko, če je kakšna kost, ki leži v Lijaku Brane, njena pa nam ni Jak nikoli povedal. Skrivnost je odšla.
Plezalec
Jak je bil znan tudi kot precej močen možakar. Po pripovedovanju je nekoč na Kokrskem sedlu ob ne kaj preveč primernem času … beseda dala besedo in takrat zelo plezane Centralne smeri v Kalški gori se je lotil na nekoliko nenavaden način. Če bi takrat kdo dejal, da naj prepleza zadevo brez klinov, bi verjetno to tudi storil. Tako pa takrat še ni nihče bolj poudarjal prostega plezanja smeri. Uporaba klinov za pomoč pri napredovanju, potegi z vrvjo, uporaba lestvic, je bilo nekaj povsem običajnega in samoumevnega. Neke vrste greh je bil, tako kot je še danes, če si v klin vtaknil prst in se potegnil naprej. Koliko je to tudi nevarno za členke, je že povsem nekaj drugega, vendar vsaj omembe vrednega. Seveda Jak ne bi bil Jak, če ne bi splezal težjega detajla smeri tako, da je napredoval od klina do klina s prstom v ušesu klina. Hitro še na vrh smeri in nazaj v kočo …
»Tolk za dons!«
Boris Štupar
