Najlon kratka

Dan je lep kot vsak dan, ki ga lahko doživljaš.
Z Joštom se dobiva na parkirišču, do kamor mora »pribrcati« s kolesom, preden se presedlja. Vožnja v Kot naj bi bila mirna, a nama jo popestrijo »partyjevci«, ki se po vsem videzu sodeč, dobro »zadeti« vračajo z nočnega popivanja. Pred nekaj časa se je neznani gospod spraševal, kako in s kakšnim namenom naj bi bila zgodba o starem viskiju povezana s temi stranmi. Če pa bi bil zraven, ko smo se srečevali na isti strani ceste, bi mu ta pripomba skorajda zagotovo postala jasna v tem pogledu. Zakaj so tik pod gorami potrebne žganjeteke, si bo morda znal odgovoriti komentator. Srečno in z dobršno mero previdnosti se prebijeva mimo ovir, ki se nama nastavljajo na najinem voznem pasu.

Mimo doma ob prelepem jezercu sva že, ko Jošt le povpraša, kam bova šla. Omenim mu »levo« sedlo, potem pa bova že videla. Pri peči, ki jo je neznan »žagar« prepolovil, pustiva odvečno nehribovsko opremo in se ob zračnem šumu gornika podava po poti v breg. Čistost ozračja prekinjajo žice, ki segajo tik nad glavami. Gornik piha vse močneje in prepih v glavi jasni misli. Bukev, tistih »tadebelih«, je le še za vzorec. Močne naravne sile so poskrbele, da se je okolica dodobra spremenila. A glej, tudi skale in kamni na poti so se prekopicnili, tako da so tisti »zlizani« kamni skorajda izginili s poti.
Veter se je na planem še okrepil, a med stenami skorajda izgubil. Šele zgoraj, tik pod vrati, je znova završal in v vetrnici pokazal svojo moč.
Nisva sedla zunaj na klop, ampak znotraj. Čaj je morda res dober, a lahko bi rekel: drag kot žafran. Pogled za hrbtom skozi okno je razkril, da smer, ki se je v glavi ponujala za danes, skorajda zagotovo odpade. Dež, ki je padal med tednom, je pustil preveč vodnega madeža, razlitega na skali v črni lisi. K sreči, in kljub temu, da nimava s seboj vodnika, se hitro znajdeva in si najdeva nov cilj.

Ob Kokrskem sedlu ni dosti plezarije. Kar je, so smeri v Kalški gori in ostenje Grebena. Te ture so večinoma še neponovljene; le severovzhodni raz Kalške gore od časa do časa zvabi kako navezo. Drugo je neznano, vzponi še niso opisani in tako današnji rod plezalcev nima pobude. Oplezana je večinoma le, klasična grapa med Veliko in Malo Kalško goro ali pa bok Kalškega Grebena, kjer je sicer vzorno vežbališče s pravo zbirko skalnih posebnosti. Grintavec tostran nima nič plezalnega; po travnatih pobočjih se pasejo Suhadolnikove trope ovac; drugod pa je svet skrotje in grušč.*

Režkovi opisi začetkov plezanja v teh krajih, so bili že takrat podani z dobršno mero časovne zamaknjenosti. Potem so se stvari v neki meri spremenile, tudi z njegovo zaslugo. Razvoj alpinistike je prinašal nove in nove smeri, stene so plezalci v namišljenih linijah obdelali do potankosti. Raznovrstni vzponi so bili opravljeni v letnem in zimskem času, dokler ni zanimanje za to področje spet usahnilo. Tudi z železom okovano pot na Kalško goro so s časom opustili in mir, ki vlada na tej strani sedla, je kar zavajajoč. Senca strmih grap, razčlenjenih sten, je manj privlačna kot romanja po sončnih stezah in letos so se tudi množične prireditve ognile temu koncu. Nastal je miren raj tu, na tej strani.
Ker se že dolgo nisem podajal v »kratko« smer med zapuščeno plezalno potjo in Centralno smerjo, se nama ta kar sama ponudi. Začetniku bo šteta v urjenje, meni pa v doživetje, zaradi katerega hodim v gore, za razliko od tistih, ki jim to početje služi kot služba za preživetje. Dobršna mera krušljivosti na tem področju je tudi posledica slabe obljudenosti. Tako je previdnost med plezanjem bolj ali manj namenjena kamnom, ki kar čakajo majhne spodbude, da bi zleteli navzdol. Težav (IV) v smeri ne najdeva, ker jih tudi ne iščeva, se pa ob pogledu na desno z veseljem spominjam raznovrstnih, še posebej »zimskih radosti« plezanja po osrednji smeri.
Le nekajkrat se zamenjava na stojiščih in sence je konec. Prijazne trate pozdravijo najprej Jošta, ki mu pripade ta privilegij, da se kot prvi nastavi soncu, potem pa še mene, ko mu z veseljem segam v mrzlo roko in pogledam nasmejano srečen obraz.

…V Kalce ni nobene prave steze, le nekaj je lovske in polno gamsjih stečin. Dostikrat sem že bil v tem koncu, nikdar pa nisem hodil po istem potu. Visokogorska kraška planota je polna vrtač in zelo nepregledna. Na robu, kjer se svet prevesi v bistriško stran - »Na Vrteh« se pravi tam - rasto macesni, više se razprostira goščavje rušja med škrapljami in brezpotnimi melmi. Tudi tokrat smo kmalu zgrešili stezo, ko smo se podajali na pašo borovnic. Na specialki je visoko v Kalcah vrisan stan; tega pa že zdavnaj ni več, le nekaj hlodov je razmetanih pod dolgim skalnim obronkom, kjer značilno rastje izdaja pašni kraj. Stena vodi prav tam mimo in se konča na trati. Zaiti ni težavno in tako smo tudi mi obirali vrtače in doline in rili po rušju, preden smo jo spet našli. S Kalc je zelo težavno brez zamude sestopiti v Bistrico, ker so nad dnom stene. Treba je prav mimo lovske koče jugovzhodno od kote 1659 (Ramšakov turn), po prepovedani lovski stezi do Žagane peči. Obrali smo precej sveta, preden smo jo našli. Za kočo nam ni bilo toliko, kolikor do vode, ki je v koritu pri nji. Ko smo se po celodnevni žeji nalili s plehko kapnico, je bila pot do Žagane peči le kratek skok.*

Za vsak slučaj povprašam sopotnika, če je že hodil tod, da ne bi navzdol ubirala poti, ki jo je že prehodil. Odgovor je takšen, da lahko izberem po svoji želji. Najprej kreneva do pravega križišča poti, ki vodi na vse, nam znane strani. Od tam se spustiva navzdol. Nekaj časa lahko tu slediva rdeče belim krogom, dokler ne zavijeva. Kot je pisal Režek pred … leti , da steze ni, je sedaj pred nama že dodobra uhojena stezica. Pod skalnim previsom, tako kot takrat že znameniti plezalci, še slediva ostankom nekdanjega stanu. Za razliko, sedaj tudi že vemo, koliko so ti ostanki približno stari. Podor, ki leži malo niže, pa nam nedvomno zakriva še katero od teh sledi davnih dni.
Ob Ramšakovem turnu se po čudoviti stezi hitro spustiva do lovske koče. Nedavno nastalih motečih znamenj (nezakonitih) na drevesih in skalah praktično ni več. Marljive roke so odstranile packe, a glej, v dobrem letu se je mišljenje obsojajočih o tem početju popolnoma spremenilo. Kaj neki lahko še pričakujemo od ljudi, ki tako na hitro, iz nam neznanih vzgibov, spremenijo svoje početje?

V Bistrici nas je vprašujoče pogledal lovec Franc Uršič - ,Bôs' in je takoj uganil: »Že spet ste bili v Kalcah!« Le pokimal sem; saj je naša nacefrana obleka dovolj izdajala plezarijo po rušju. Nič kaj rad ne vidi, da kdo zahaja v ta gamsji revir; jaz sem si že pomalem priposestvoval to pravico. Kdaj pa kdaj mora človek le pogledati s poti, kjer srečuje le vsakdanje ljudi. Prastare divje-lovske zgodbe, o katerih vedo gorjani, mu postanejo bližje ter razumljivejše in z njimi ljudje in svet v gorah.* Boris Režek PV 1940 – Greben

Pot, ki se v okljukah vije navzdol, se izgublja v gozdu. Naproti nama priteče črn ovčar, ki se kot, da bi se naju ustrašil, obrne in steče nazaj. Ker sva navajena na pse, se jih ne bojiva. Z zanimanjem gledava navzdol na stezo, nato pa srečava prve ljudi, odkar sva zapustila Kokrsko sedlo. To sta zanimiva človeka, s katerima lahko na kratko poklepetava, preden se spet ne porazgubimo v svetu pod Grintovci.

Boris Štupar