Suške peči

Skobacamo se iz avta, ki ga parkiramo pred skorajda domačo okrepčevalnico. Za hišo stoji moški ob odprtem prtljažniku in ogleduje svoj nočni odstrel.

Počasi pristopim do lovca in ga vprašam, kje je počil merjasca. »Tamle zgoraj, pod tistim hribom« mi kaže, kot da ne bi vedel, da je to Plešivec. »Šest jih je prišlo iz gozda na jaso in tale, enoletni, je padel pod mojim strelom. Poglej,« privzdigne zadnjo merjaščevo taco, »takole mora biti očiščen, preden ga peljem v hladilnico.« Medtem ko gledam ustreljenega divjega prašiča, pritisnem enkrat s fotoaparatom, tako da bo imel še kakšen lovec kaj od tega, potem pa se poslovimo.

Preko travnika, ki je v zgornjem delu dodobra rumen od cvetočih trobentic, se po kolovozu približamo robu gozda. Stara pot, ki drži skorajda vodoravno vse do »pod« Podkrajnika, je vsako leto bolj »zmatrana« in preko drč je že povsem zabrisana. Stopala se le stežka držijo v pravem položaju, zato je skorajda odrešilen breg, v katerega kmalu zavijemo. Strmo je proti zijalki, ki se boči pod slikovito steno. Včasih tu zavijeva levo na bok in se povzpneva na vrh skalnega praga. Danes pa, ko je z nama Jošt, se podamo naprej po desni strani. Posamezne skale, ki ležijo vsepovsod, se v tem pomladanskem času prav rade zavalijo proti dolini že same od sebe. Zato, kar se da pazimo, da ne bi ogrozili koga, ki se pelje po spodnji cesti.

Pod začetkom grebena se navežemo. Dobrohotnih zbadljivk, ki jih mora prenašati Jošt, je kar nekaj, vendar mu nasmešek kar sam od sebe leze na ustnice. »Bosta že še vidva kdaj prišla na vrsto«, si verjetno misli in le redko odgovori. Po prvem raztežaju, ko pride čez rob, se veselo nasmeje in v sproščenem klepetu se razgovori, da je opravil že nekaj plezalnih vzponov z vrstniki v primorskih stenah.

Greben se potegne navzgor in kmalu se prikažejo »naše trofeje«. Cvetoči avriklji se vrste med skalami in razpokami ter dajejo smisel občudovanja lepote.
Ljudje smo različni že po svojem prepričanju, veselimo se vsak po svoje. Ukradenih trenutkov, blestečega se rumenila. Ali pa zasluženih kupov denarja, povoženih in opeharjenih ljudi. Le zakaj so pomembne tudi takšne trofeje. Različnost ali etična nezmožnost? Tu zgoraj tega ni!
Rumeni cvetovi in uživaško poplezovanje sta kljub spomladanski izdatni krušljivosti prelepa, da se ne bi prepuščali trenutkom.

Ostri skalni robovi so se iztekli na robu, kjer se skalno sleme tudi uravna v gozdni obrasti. Jošta nagovoriva, da še malo potegne vrvi, ki se krotovičijo. Sežemo si v roke, se nasmehnemo, pa kaj še hočeš! Krasno nedeljsko dopoldne je.

Za pečmi stoji skorajda skrita koča. Ne tista klasična, bolj moderna. Žafranovo cvetenje po okoliških travnikih je letos skorajda neznatno. Izza travnatega roba se vzdigne petelin in umikajoč se nam odfrfota. V breznu leže ostanki človeške neumnosti. Trofeje za čiščenje? Prelep je dan, da bi razmišljali, kdaj se bo čistilo tudi po planinah. Sicer pa, če tistih, ki so odvrgli smeti, le-te ne motijo. Zakaj bi pa nas?

Orlova peč

Na območju Zakrajskih peči se Dobroveljska planota strmo spusti proti Zadrečki dolini. Tik pod temi razpotegnjenimi pečmi, stoji Orlova peč. Od mladih dni se je spomnim in končno sem se v bratovi družbi spravil pod njo.

Od takrat, ko smo se v sosednjo Zgornjesavinjsko dolino še vozili družno z očetom in mamo na »tribrzincu«, je minilo že nekaj let in mesecev. Če so hoteli, da sem v »tabrgu« ostal na kar se da najbolj neopazen način, sva šla s starim očetom lovit zajce. Med tem časom je seveda »tribrzinec« odbrzel nazaj v deželo Kranjsko. Midva pa seveda tudi nisva ulovila nobenega zajca. Včasih je ata na tem »lovskem pohodu« povedal tudi kakšno drugo stvar. Tako mi je pokazal oddaljeno skalo, ki se je jasno izražala nad gozdom, in se razgovoril o grozodejstvih, ki so se med drugo vojno odvijala tam pod pečevjem.

Pripoved mi je z leti, ko sem pogledoval tja gor, postala malo čudna, ker sem spoznal, da je Orlova peč težje dostopna. Ljudje, ki živijo na okoliških kmetijah so, sicer nekam neradi govoreč o teh grozodejstvih, povedali, da so ljudi zmetali... z Zakrajskih peči.
Enkrat dopoldne, med prazniki in bolj kislim vremenom, ki ne omogoča vseh poti, pa je le prišel tudi čas za bolj podroben ogled tega vsekakor zanimivega osamelca.

Na mestu, kjer je peč najnižja je tudi najlažji vzpon. Skala se še ni dobro osušila in pogledi so bili več ali manj namenjeni vzpenjanju.
Varovalna oprema je več ali manj ostala obešena na pasovih.

Na vrhu je lep razgled na dolini pod gozdovi. V gorah se snega polna Raduha bohoti s svojo belo podobo.
Na Orlovi peči ostankov sledi človeka ni prav veliko. Stara trakova, vrvica in vponka, to je vse kar sva opazila. Čeprav sva pogledovala in iskala kovinske okraske - svedrovce, jih nisva našla. In prav je tako, naj vsaj nekaj peči ostane dokaj neokrnjenih.

Dokaj ozka je Orlova peč. Na severno stran proti dolini je visoka petdeset in morda še nekaj metrov. Na južno stran proti Čreti kakih dobrih trideset metrov. Pogled nanjo pa je nedvomno najlepši z vzhodne strani (zgornja slika).

Nad Orlovo pečjo, na vrhu Zakrajskih peči, tale sveča na skali nedvomno nekaj pomeni. Tam, kjer je kazal atov prst na njegovi tresoči roki, nekje na tem mestu, se je zgodilo nam težko (ali pa tudi ne) razumljivo dejanje ...

Spodaj v gozdu, ob cesti in markiranih poteh, stoji planinska koča Farbanca. O že tradicionalni prijaznosti tukajšnjih planincev ne gre izgubljati besed. Čaj pa boste dobil že za pol evra, kar neverjetno, mar ne?