DRUGAČNE ZGODBE Pasje pečine

Čez pasje pečine
res dolga je pot,
še posebno, če »utrujen«
padeš pod rob!

Ob nekaterih dogodkih si lahko slabe volje in bi včasih dejal: »Sodrga je padala, pa babje seme tudi!« (na enem od štajerskih radijev se je malo zalomilo in nastala je ta besedna zveza). Z leti se naučiš, da je bolj pomembno poizkušati izvleči nekaj pozitivnega, kot se razburjati in poizkušati spremeniti nekaj, kar tako ali tako ne bo nikoli drugače.

Nezapisana beseda

Ob kratici JLA, katere pomen velja tudi nekaj drugega, se kar sam po sebi privleče nasmeh v kotičke ust. Posamezne izpeljanke, takšnih in podobnih kratic, so nam služile tudi za opisovanje težavnosti poti (JLR- jaz ljubim rušje…). A…..l je beseda, ki je ne bom v celoti zapisal. V svojih knjigah si je pisatelj Jack London iz svojih lastnih izkušenj privoščil in dodobra opisal potek dogodkov, ki so povezani s to, ne v celoti napisano besedo. Šel je tako daleč, da je to besedo v naslovu knjige poimenoval celo Kralj …….. V življenju se res srečujemo in poizkusimo marsikaj in nemogoče je reči, da je treba vse poizkusiti, da bi lahko razumeli določene dogodke.

Legenda

Izročilo pravi, da je bil na ravnici pod vrhom, ki ga sedaj imenujemo Pirčev, grad. Nekoč je šel mimo lačen berač, ki se je v vsem svojem ponosu ponižal in potrkal na dveri gradu. Peljali so ga pred gospodarico in prav milo je poprosil za nekaj hrane. Ošabna gospodarica mu je odgovorila, da rajši, kot njemu, vrže hrano svojim psom. Ker berač ni skrival razočaranja nad njenim odnosom, jo je prav po tihem preklel. Ob hudi uri, ki je divjala, je grad odneslo v Konjsko dolino in razbitine se pojavljajo še danes. Ob neurjih jih razjarjena voda odnaša vse do Bistrice in še naprej. Psi, ki so bili prav dobro hranjeni, so se zatekli pred viharjem pod skalne previse, vendar jih je sama božja kazen okamnela in s tem naredila za večen opomin ljudski ošabnosti.

Marija Štritof pove ob tej pripovedi tudi to, da ji je pokojni mož Tone, ki je z bratom Tinetom večino svojega življenja ob gozdnih delih še reševal ponesrečence v gorah nad dolino K. Bistrice, pokazal okamnele pasje glave v Pasjih pečeh.

Ponesrečeno

Težko bi rekel, da je verovanje in modrost vodilo planinca, ki se sploh nista ponesrečila (predvsem eden je bil zelo »utrujen«), bolj sta ju vodila nenapisana beseda in drugi del besede. Za uspešen spust po strmih pobočjih, odetih v debelo snežno odejo, je pač treba nekaj več. Uganke, ki se nam pojavljajo ob takšnih iskanjih, so malodane zanimive. Na drugi strani, pod Gojško, smo praktično na istem mestu, v grapi pod potjo, leto za letom našli ljudi, ki so bili ……… prestrašeni. V strupenem zimskem mrazu in globokem snegu se lahko zahvalijo nečemu, da so v spletu dogodkov dobili pravočasno pomoč. Prav tako se »kranca« lahko zahvalita neznancu, ki nas je po Pasjih pečeh podil celo noč, sam pa je bil ob tem času nekje na Dolenjskem. Nekaj smo se ob takšnih dogodkih naučili in postali bolj previdni. Drugače povprašamo, bolj podrobno, če imaš seveda možnost. Ker nismo zmagovalci, lahko verjamemo v naključja.

Nedeljski večer

Snežinke se vrtinčijo po zraku. Počasi se mrači. Iščem sledi, ki bi skrenile iz snežne gazi. Na koncu uravnave jih ni, tudi višje ne. Zato kreneva po »letni« poti, ki je prav tako zgažena in čez nekaj časa opazim pod potjo dobra pol metra široko in dokaj plitvo udrtino, ki vodi navzdol. Malo se meniva, če bi morda to bila človeška sled. Sva deljenega mnenja, vendar se vseeno odločim in sestopim po strmem pobočju, ki je zasut s suhim snegom. Drsalnice je po dvajsetih metrih konec in levo vodijo stopinje navzdol. Pokličem še Radivoja, naj mi sledi, ker je nedvomno to tisto, kar iščemo. Pred menoj se odpelje najprej meter snega, nato še nekaj več in ko se pelje že deset metrov snega, se spravim na rob in počakam. Že »sivooka« je vseskozi tesno ob meni, prihaja pa tudi Rado, ki je medtem našel še pohodno palico. Iz nahrbtnika vzamem radijsko postajo ter pokličem Genadija. Povem mu, da sva našla sledi, ki vodijo navzdol in nadaljujem: »Nikakor se ne oglasita, kljub temu, da odmeva po celi dolini, ko zavpiješ. Žleb postaja vse bolj strm in nevaren, zato sva se umaknila na rob.« Prisluhnem bratovemu odgovoru: »Midva bova kmalu v zatrepu, potem se pa slišimo.«
Ko se sotrpin postavi na rob in komaj se pričneva dogovarjati, kako in kaj, se oglasi po postaji: »Ju že slišiva, še dobrih sto metrov, pa bomo skupaj.« Počakava še, da Genadij, Dule in psička Rena dospejo do iskanih. Nato se domenimo o nadaljnjem poteku reševanja in ker nimava potrebe in želje po spuščanju v dolino Konjsko, se vrneva nazaj na stezo. Stopimo še naprej po stezi, kjer čez dobrih sto metrov najdeva še ene stopinje, ki za skalami vodijo navzdol s poti. Uganka je tako že malo bolj jasna. Rado se odpravi nazaj do smuči, sam pa si vzamem nekaj časa in opravim nekaj razbremenilnih pogovorov, ki zmanjšajo napetost in olajšajo dušo. Imelo me je že prej, da bi poklical še Iztoka, ki rad hodi v gore ob malo bolj nenavadnih urah. Boruta sem pa klical pozneje, vendar se nihče ni oglasil. Nekoč bo pač treba nekaj naključij vsaj pojasniti. Na srečo »uradniki« ob nesrečah ne hodijo več z nami, tako da bomo pogovore lahko opravljali na bolj miren in posreden način.

Zvečer sedim na kavču in spet zazvoni telefon, znano ime se izpiše in ko pritisnem slušalko na uho, mi glas iz avtobusa pravi: »Ne mor'š verjet, zdajle pa rešujemo potnike iz avtobusa, ki je padel v Bistrco!«

Vrisane poti na pobočju Pasjih pečin (slikano v pomladanskem času)
-- Modra: Zimska varna - kravja pot na Pasjimi pečinami
-- Rdeča: Pot čez Pasje pečine – v zimske času je lahko nevarna
-- Črna: Zdrs prvega od iskanih
-- Zelena: Stopinje drugega
-- Vijolična: Območje, kjer sta reševalca našla iskana in črtkan sestop v dolino
Vmesna pot črne in zelene, kje sta se srečala, preden so ju reševalci našli ni raziskana.

Zaključek

Tako kot tole pisanje ni preveč popolno, razumljivo, resno in uradno, da bi bilo primerno za uradne strani, so izkušnje, ki se nabirajo, dragocene ali pa varljive. Vzorci se ponavljajo ali pa spremenijo. Kdo ve?

Boris Štupar