Znanstveno večno življenje

Že najstarejši modrijani starega veka so izražali domnevo o selitvi duše v različna telesa zaporedoma, dokler ne bi dosti očiščena dobila vstop v nekako kraljestvo blaženih. Ista misel je še danes najznačilnejša poteza budizma, vere skoraj vseh vzhod, narodov, Indijcev, Kitajcev, Japoncev. Isto misel je končno povzel nemški filozof Nietsche, seveda iz popolnoma materialističnega stališča.

Duša, kot vir ali princip življenja ni zanj drugega kot izredno fino delovanje neizmerno fine snovi, ki je ni mogoče zasledovati. Zato pa pravi, da kadar se v svetu ponove isti pogoji in vse iste razmere, v katerih se je kak človek rodil, se ta človek rodi iznova in vse njegovo življenje, najsi je bilo veselo, žalostno ali obupno, se zopet razvije in konča prav tako kot prvo. 

Današnji modrijani, tisti, ki mislijo, da je vsa modrost v tem, da zanikajo Boga in neumrjočnost duše ali da jih vsaj popolnoma po svoje razlagajo, so se zopet oprijeli Nietschejevega nazora o večnem življenju v omiki večnega povratka. To pa razlagajo takole: Naše telo, zemlja, zvezde in vsa svetovja sploh, so sestavljena iz neverjetno majhnih delčkov — atomov. Pravijo celo, da poznajo približno število vseh atomov v vesoljstvu: 1 in 79 ničel, kar se bere: deset vigintikvintiljonov. Ti atomi pa se neprestano — za naše oči seveda neopazno — prerivajo, premetavajo, premeščajo, tako da končno nastane popolnoma nova snov. To se vrši in se bo vršilo neprestano, dokler ne bodo vse mogoče kombinacije izčrpane in se bo vsa igra morala začeti znova in zopet in zopet, brez konca. In vsakikrat, ko bo mešanica atomov taka, kakršna je bila tedaj, ko smo bili mi na svetu, bomo nujno zopet oživeli oziroma bodo nujno zopet take skupine atomov, ki se bodo imenovale »jaz« ali »moj stric« ali »moja žena« itd. 

Nam preprostim ljudem se takale učenost zdi norost, vendar se zdi, da je posebno dandanes nerazumljivost bistveni in nezmotljivi znak učenosti. Sicer pa to mnenje »večnih povratkarjev« pobiajo razni drugi znanstveniki, ki trdijo, da gre, kakor naše ubogo življenje, tudi vesoljstvo smrti nasproti; smrt v nekakem močvirju uravnovešenih sil vsemirja. Vsakdanja skušnja namreč kaže, da se vsaka sila bistveno spremeni v toploto, toplota pa se porazgubi v neskončnem prostorju. V nekaj miljonih letih bo tako vsa sila potonila, z njo vred pa tudi vse življenje, ki ni drugega kot neka oblika sile oziroma toplote. Pa ti pridejo zopet drugi znanstveniki, preizkušeni kemiki, ki pravijo, da se v svetu nič ne ustvari in nič ne izgine, ampak samo presnavlja v drugačne oblike, ki zopet porajajo novo življenje, nove sile brez konca in kraja. Tako vidimo, da je človeški um precej nebogljen, da velikim skrivnostim življenja ne more nikdar priti do dna. da je najbolje, če se držim o stvari in načel, ki nam jih narekuje srce ali duša, po katerih nam govori večna modrost, ki se mora pač le pomilovalno posmehovati naduti napihnjenosti nekaterih »človečkov«, ki si domišljajo, da morejo prodreti neskončne skrivnosti. Vsa, najvišja in edina modrost je v proučevanju božjih lastnosti, kakor nam jih je Vsemogočni razodel v veri, vse drugo pa je bolj ali manj nekakšna zabava, s katero ljudje ubijajo čas ali dušijo glas svojega srca ali pa vsaj vodijo do spoznanja ničevosti člove­škega prizadevanja in iz tega do resnice in prave modrosti. 

(g) 

Slovenski dom, 7. julij 1937