Slovo od psa
Jutro, 14. februar 1938
Pretekli teden, v soboto, je naš Rolf umrl. Dosegel je starost desetih let. Osem let svojega življenja je bil pri nas. Kako globoko v srce zadene človeka slovo od ljubega dobrega bitja tega le ne bodo doumeli, ki jim manjka šesti čut. Čut za živali. Toda njihovo število, upam vsaj, se manjša od dne do dne, število drugih pa narašča. Število ljudi, ki predajo svoje srce psu, ptici pevki ljubezniv mačici. Naklonjenost in ljubezen do živali je psihološko globoko utemeljena je v neposredni zvezi s turobnimi, skopimi današnjimi časi. Vse naše življenje postaja siromašnejše na veselju in udobnosti in bogatejše na odrekanju, odpovedi m razočaranju. Zato si nabavlja toliko ljudi pse. Da imajo vsaj eno tolažilo zanesljivega prijatelja in spremljevalca, ki ga lahko s skromnimi sredstvi oskrbujejo. Kaj vse je lahko taka žival, ki je »samo« pes: dober tovariš, rodbinski član, ki pa ne dela človeku jeze in skrbi na čigar ljubezen in naklonjenost se vedno lahko zanesemo.
Vsem, ki ljubite živali, starim in mladim gospodom osamelim damam in dobrosrčnim mladim gospodičnam naj na tem mestu kjer sem govoril čestokrat o Rolfu, povem zadnji nekaj o njegovem življenju in smrti.
Psa lahko kupimo za denar lahko ga dobimo v darilo ampak najlepše je, če ga privede v hišo slučaj, če se zateče sam. In tako je pritekel lepega pomladnega dne bliskovito po hribu navzdol, naravnost na dvorišče našega selskega dvorca, da se udeleži velikega zaljubljenega generalnega zborovanja okrog mlade psičke. Razkropili smo zborovanje in prepodili pse z vrtno brizgalnico, samo mladi ovčar je smel ostati. Moji ženki je ugajal na prvi pogled. Bil je pa tudi v resnici prekrasen eksemplar, z velikimi pametnimi očmi, ki so bile obrobljene s svetlimi obroči njegove dlake, kar je dalo pasjemu obrazu nekaj neizrečno izrazitega in poduhovljenega. In ko smo vsiljencu nudili na krožniku razne poslastice za pasji želodček, tedaj je bila srčna vez med Rolfom in nami sklenjena. Za dobro in okusno hrano je imel takoj spočetka prav kakor njegov gospodar, mnogo smisla, čeprav je bil po svojem poreklu preprost podeželski pes, ki jo je bil pobrisal iz letoviške gostilnice. In ko smo hoteli z njegovim lastnikom zadevo denarno urediti, ni hotel sprejeti odškodnine, češ: »Le imejte ga, želel je vedno po boljšem!«
In to boljše življenje je pri nas v resnici našel. Ne bom se ponašal s tem. Ljubezen, dobrota, skrb za dobro žival je ob sebi umevna. Toda redkokdaj je vrasel kak pes tako v družino kakor on. Sam od sebe, ne po vzgoji ali kar se tako imenuje. Nekateri strogo drestrajo pse drugi jih nežno razvajajo, toda ne eno ne drugo ni pravilno.
Če hočemo prav vzgajati otroke, govorimo z njimi, ko prihajajo k pameti resno kakor z odraslim, enako kakor s človekom ravnajmo tudi s psom. Pes naj se zaveda. K nam spadaš imaš svoj dnevni red, svoje pravice in dolžnosti, kakor mi vsi. Predvsem pa moramo mnogo govoriti z njim. Ne na bedasto smešni način nekaternikov, ki so v svoje pse slepo zaljubljeni. Razgovarjaj se s psom o vsem, kar mora vedeti: da sme priden pes sovražnike na ulici z naježeno dlako nabevskati, pametneje pa da stori, če se jih v spoštovanja polnem ovinku ogne; kje so danes otroci tako dolgo; po nedolžnem osovraženega premogarja lahko malo oblaja, prepoditi ga pa ne sme, ker ima sam rad topel kotiček ob zakurjeni peči.
In kako razumno mi je na vse odgovarjal v svoji godrnjajoči govorici, ki sem jo docela razumel; z očmi in uhlji mi je odgovarjal, oproščujoč se s šapami, ali pa se je zleknil na hrbet, prpravljen za nežno igranje. Kadar me je bila volja, sem imel tovariša za razgovor, vedno pripravljenega družabnika. Kdo bo pristajal zdaj na vse moje šale kakor on! Nikdar se mi ni protivil. Tudi ne, ko sem mnogokrat humoristično pisal o njem, da je dobra, pridna živalca.
Vsak lastnik psa meni, da je njegov najlepši. Za nas je to bil Rolf v resnici, ne sicer po strogem merilu rejcev psov. Toda imel je dvoje lastnosti, ki jih celo pri ljudeh često pogrešamo: značaj in srce. ki ga pes izraža v napeto vprašuočem pričakovanju, v zaskrbljenem razočaranju, v pogledu, v veselo se kregajočem lajanju, z godrnjanjem, z jokom in s petjem. Saj v rodbinskem vrvežu ne manjka čez dan povodov za razburjenje, veselo in žalostno. Ljudje prihajajo, odhajajo, in Rolf ve natanko, kdo spada k nam in kdo nam je drag, sorodnike, prijatelje, duševne delavce, avtorje pozdravlja z natanko izraženimi odtenki simpatije in se spozna bolj kakor mi, kaj je na ljudeh. Njegov glavni resor pa so bili prav za prav otroci. Ko je prišel Rolf v hišo, je bilo Herbertu in Evi šele štiri in pet let in kot pravi ovčar se je takoj čutil za ti dve mladi nebogljeni bitji odgovoren. Če sva z ženko igrala tenis in se je mladi naraščajček igral v bližini na travi, je kakor skrbna, vestna varuhinja tekal od naju do njiju ju povohal ter nama veselo mahljaje z repom sporočil: vse v redu bodita brez skrbi.
Gremo na sprehod. Iz šole se vsuje hrupna šolska mladež Rolf zavonja mladost. Že je med njimi Posvarim ga: »Rolf, zmotil si se. Herberta in Eve ni med njimi, saj hodita že v gimnazijo!« Povesi uhelj, kar pomeni: »Oj, da, ta preklicana gimnazija, ljudska šola mi je bila ljubša.« Otrokoma tudi. Rolf spada prav za prav med njiju, zrasel je med njima in tvori del njunih prvih detinskih let. Bil jima je tovariš v igrah, hodil z njima na gore in v vodo, spal je v kotičku njune sobice. Šele kadar sta Herbert in Eva zaspala, se je zadovoljen godrnjaje zleknil tudi on, kakor delavni človek, ki je zvesto in vestno opravil svoje delo.
Minila so detinska leta otrokoma in njemu. Človek meni, da bo ostalo vse vedno pri starem. Čitali smo sicer v leksikonu: ovčar doseže kvečjemu starost desetih do dvanajstih let ... Saj je še tako vesel in čvrst. Včasih pa se mi le dozdeva, da hodi počasneje, težje, toda kdo bi pazil na take malenkosti! Starost pa ne prizanese nikomur, je že tu. Postal je lenoben in žalosten, le s težavo se je dvigal na noge, nosili smo ga preko stopnic. Gremo z njim k živinozdravniku, nato v živalsko bolnišnico Roentgen, posvet, srce je oslabelo. Ostati mora v bolnišnci. Vsak dan ga obiščemo in vsak dan je otožnejši in brezbrižneji. Govorim z mladim resnim docentom, pričakujoč tolažilne besede: Toda ni je. »Nima pomena « pravi, »ne samo trpi, injekcija v možgane in konec!« Pristanem naj — Ne morem se odločiti. Pamet mi veleva: »Stori, prav je tako!« Čustvo pa, ki nima pameti le srce, se protivi pol neprespane noči.
Rolf me je sam prehitel. Naslednje dopoldne je umrl tiho, pokojno, obzirno, kakršen je bil vedno. Šele doma se zavem, da ga ni več. Kadar grem mirna prostorčka, ki mu je bil najdražji, če ga hočem nehote poklicati, ga pobožati, z njim govoriti, ali pri mizi, ko ne čutim več njegove glave pod svojimi nogami, kadar se moja roka iz navade stegne, da bi mu dala grižljaj, pa seže v prazno, — vselej sem žalosten. Kaj bo! Pretirano čustvo? Sentimentalnost? Smešna občutljivost? Morda. Toda čustvo brez pretiravanja sploh ni čustvo. In kar se občutljivosti tiče? Imam jo in želim, da si jo ohranim. Sposobnost, predati svoje srce majhnim, na videz brezpomembnim stvarem, ki nimajo ni skupnega s pridobivanjem, z uspehom, z gizdavostjo. sposobnost, žalovati za kom, tudi, če je bil »samo« pes.
Preteklo nedeljo smo ga pokopali na vrtu našega selskega dvorca, pod vrbo žalujko. Mi vsi smo opravljali zanj to poslednje delo ljubezni z motiko in lopato in dekleta so mu pletla venec. Dragi Rolf, ker zdaj zate ne morem storiti ničesar več, naj položim na tvoj grob peščico stihov:
Oj, zbogom, Rolf, moj ljubi, dobri, pridni pes,
polagamo te v sončno svetli naš vrtiček,
kjer tekal naokoli si vesel, živahen ves,
zdaj našel svoj poslednji tihi si kotiček.
Ne boš več božal s svojim zvestim me pogledom,
koraka, klica našega ne boš več vlekel na ušesa,
tvoj lajež in tvoj spev je onemel.
Srce boli, ko zmanjka hipno mu nečesa.
Kdor ni poznal zvestobe tvojega srca tvojega srca,
ne more doumeti naše boli.
poslednji del mladosti, sreče je minil,
moj dragi Rolf, ne bomo pozabili te nikoli.
Prevedla: Emga
avtor BŠ @ 09:32
