Mladi kralj je poslal darila

Mladina v Lučah je za darovano cvetje prejela slaščice

Gornji grad, 12. septembra 1936

Ko se je naš kralj pred dnevi mudil v Gornjem gradu in nato v Logarski dolini, se je vozil tudi skozi našo lepo planinsko vas Luče. Tu so ga otroci obsuli s cvetjem in so nekateri izmed njih na šopke cvetlic pritrdili lističe, na katere so napisali pozdrave kralju in svoja imena. V veliko presenečenje občanov, zlasti pa otrok, je prišel te dni na občino Luče velik zaboj, v katerem je bilo več zavitkov slaščic in čokolade in na zavitkih imena otrok, ki so bili takrat pritrdili lističe na šopke. Veliko veselje je zaradi tega med mladino in vsa Logarska dolina govori o tem prisrčnem dogodku. Eden izmed fantičkov, sinko upokojenega orožnika Kocijana je bil napisal na listek, da bi rad prišel v vojno akademijo, pa je sprejel obvestilo, da naj svoj čas vloži prošnjo za sprejem direktno na kralja samega. Naše ljudstvo po takih dogodkih še bolj vzljubi svojega mladega kralja in ne more najti dovolj lepih besed o izvrstnih vzgojiteljih in posebej o kraljici Mariji, ki s tako prisrčno pozornostjo vodi vzgojo sina Velikega kralja Uedinitelja.

Jutro, 13. september 1936

Po 21-letih iz Rusije

Družinska zgodba, ki se je odvijala pred osemdesetimi leti

Slovenec Jakob Štupar s Homca se je ves osivel vrnil iz ruskega ujetništva 

Beograd, 4. septembra 1936 

Jakob Štupar, doma iz občine Homec, okraj Kamnik, je odšel leta 1915 s 17. pešpolkom na rusko bojišče. Pri bojih na Dnjestru je izginil in od tedaj ni bilo od njega nikakega glasu več. Domači so ga smatrali za mrtvega in njegovi rojaki so vklesali njegovo ime z zlatimi črkami v spominsko ploščo padlim in pogrešanim vojakom, ki je vzidana na zidu cerkve v Radomljah. 

Lansko leto pa je prijel nepričakovano od njega pismo njegov stric, ki pa je že umrl pred 15 leti. Pismu je Štupar priložil pismo za svojega brata Gregorja, kateri pa je tudi že umrl leta 1918 v svetovni vojni. Te dni pa je Jakob Štupar prišel z ženo in tremi otroci čez Varšavo, Bukarešto v Beograd, kjer se želi pred odhodom v svoj rojstni kraj odpočiti pri svojem bratu v Zemunu. Vaš dopisnik je uporabil to priliko in dobil nekaj zanimivih podatkov iz njegovega življenja v Rusiji. Naj pripoveduje sam. 

»Nezavestnega so me s težkimi ranami na roki in glavi našli na bojišču ruski sanitejci. Po daljšem zdravljenju v bolnišnici, kjer sem se prvič zavedel, so me poslali z ostalimi ujetniki v Taškent, kjer sem ostal ves čas do svojega povratka v domovino.« 

»S čim ste se preživljali v Rusiji?« 

»Po nastopu revolucije sem se začel ukvarjati s čevljarstvom, česar sem se izučil od svojih tovarišev vojnih ujetnikov v Rusiji. Leta 1926 sem na meji samega Taškenta kupil malo posestvo, katerega sem obdeloval, poleg tega pa sem se bavil s prevozništvom, ker sem imel dva konja. Pozneje sem moral obrt opustiti, ker so mi oblasti prepovedale izvrševanje čevljarske obrti, kajti v Rusiji ne poznajo samostojnih obrtnikov in so me smatrali za tovarnarja (imel sem 8 pomočnikov). Pozneje sem se popolnoma posvetil prevozništvu, ker posestvo ni bilo tako veliko, da bi moglo preživljati mene in mojo družino, zlasti še radi visokih davkov, ki so mi jih naložili. Kljub temu pa nikar ne mislite, da sem imel bogzna kako življenje, saj si nismo mogli privoščiti pri kosilu nikdar več kakor samo eno jed. Kajti 1 kg kruha stane od 4 do 5.50 rubljev, 1 kg mesa 12 do 16 rubljev, 1 kg masti 18 rubljev itd. Pa še tega ne morete dobiti v vsakem času, ampak morate čakati po 3 do 4 ure, da pridete na vrsto. Za otrobe za konje pa je treba čakati tudi celo noč. Ker dobi delavec 3 do 5 rubljev plače na dan, si lahko predstavljate, kako izhaja. Obleka pa je skoro nedostopna delavcu, ker stane n. pr. že ena srajca »rubaška« 60 rubljev. O cenah v času lakote, ko smo morali plačevati po 50 rubljev za 1 kg kruha in meso po 60 do 70 rubljev za 1 kg, ne bom niti govoril.« 

»Kakšne so politične razmere v Rusiji?« 

»V Rusiji računajo samo z dvema vrstama ljudi, ali si komunist ali pa te smatrajo za svojega nasprotnika. Kot tak pa težko najdeš delo in če ga najdeš, te plačajo trikrat manj kot pa komunista.« 

»Kako pa je tam bilo v verskem pogledu?« 

»Cerkve ni več. V našem kraju so vse cerkve razdejana ali pa se uporabljajo v druge namene. Naša katoliško cerkev, katero smo zgradili sami vojni ujetniki v Taškentu, predelavajo sedaj v krematorij za sežiganje mrličev. Moja dva otroka je krstil naš duhovnik, ki je slučajno potoval skozi Taškent, vendar pa o tem nimam nobenega potrdila. V celem Taškentu, ki ima 700.000 prebivalcev, je sedaj samo 1 duhovnik pravoslavne vere in še ta mora stanovati na pokopališču. Komunisti imajo tam najlepši prostor, pripadniki vseh ver pa imajo skupno pokopališče. Kljub takim razmeram pa je v Taškentu še zelo veliko ljudi, ki praznujejo praznike in nedelje. Vendar pa praznujejo skrivaj.« 

»Kako pa je s šolami?« 

»Šoloobvezni pouk se začenja z 8 leti. Za knjige, zvezke in ostalo morajo skrbeti sami starši. Glavna predmeta sta: govorništvo in nauk o komunizmu. Na ostalo se ne polaga veliko važnosti, tako da konča veliko otrok vse šole, vendar pa znajo komaj dobro čitati in pisati. In taki ljudje prevzamejo potem vsa javna mesta v državni upravi. Otroci nekomunističnih staršev pa so sploh izključeni od šole. Za neruske narode so sestavili gramatike in učne knjige pisane v njihovih jezikih ali ne v latinici, dočim so za ruske učence pustili malo skrajšano cirilico.« 

»Tudi oženili ste v Taškentu?« 

»Da, tam sem se oženil. Moja žena je hči bivšega poštarja, donskega Kozaka. Imam dva sina in eno hčer. Oče žene je ostal v Taškentu na svojem posestvu (ki meri 800 kvadratnih metrov), ako smem tako imenovati to krpo zemlje. Vendar pa velja za buržuja. Ni gotovo, ali je v tem trenutku še na tem posestvu, ker so že ob času mojega odhoda pritiskali nanj, da vstopi v kolhoz.« 

»Zakaj se niste že prej oglasili?« 

»To vprašanje pa mi niste pravilno postavili, ker bi moral jaz vprašati, zakaj nisem dobil nikakega odgovora na vsa moja številna pisma, ki sem jih pisal ...« 

»Ali se vam mar ni kdaj preje nudila prilika, da pobegnete?« 

»Tudi to sem poskušal in to takoj po revoluciji, vendar pa sem pozneje opustil vse poskuse, kajti, poglejte mojo glavo, lasje so mi posiveli v eni noči po takem brezuspešnem poskusu?« 

»Bili ste prevoznik in imeli posestvo. Torej ste morali prinesti s seboj tudi denar in druge vrednosti?« 

»Da, kar sem imel, sem prodal in prejel za to par tisoč rubljev. Na meji so mi pobrali ves denar. Pustili so mi le toliko, da sem prišel do Varšave in to kar imam na sebi. Celo fotografije od družine in bratova pisma so mi odvzeli. Čudno, da so moji ženi pustili izvirno maturitetno izpričevalo. Od Varšave do jugoslovanske meje mi je pomagal brat, sedaj sem pa popolnoma brez vseh sredstev,« 

»Kako je z dovoljenjem za potovanje iz Rusije v inozemstvo?« 

»Jaz sem čakal nanj dovolj dolgo. Meni so končno dovolili; le z ženo in otroci je bila težava. Takoj po mojem odhodu iz Taškenta pa je vlada izdala dekret, da imajo vsi inozemci sprejeti državljanstvo ali pa se izselijo. Seveda je tamkaj še ogromno število inozemcev. Tudi Slovenci so med njimi. Tako se nahaja tamkaj n, pr. med drugim tudi še moj prijatelj Franc Zakrajšek, doma iz vasi Loke pri Zagorju. Mnogi bi želeli domov, ali nimajo potrebnih sredstev za pot.« 

»Ali ste morda kaj računali nato, da se tudi pri nas v Jugoslaviji sedaj živi težje in da utegnete biti brezposeln?« 

»Popolnoma sem na to računal. Meni ni do kakega udobnega življenja kot morda vi mislite, V času mojega bivanja sem marsikaj poskusil in marsikaj znam. Delal sem tudi v kemični tovarni, v prejšnjih letih pa sem bil mizar. Ne domišljam si mnogo, vendar pa upam, da bom našel v svoji domovini srca, ki bodo čutila z mano. Tam v Rusiji tega ni. Želel sem si nazaj v svojo rojstno vas in da ne brez razloga, mi boste že verjeli.« 

»Srečo pa ste res imeli, da ste po tolikem trpljenju in preganjanju ter smrtnih nevarnostih, ostali živi?« 

»Vidite... (izvlekel je mali križek, zavit v svilen trak), to je ostalo od molka, ki mi ga je dala s seboj moja sestra, ko sem odhajal na vojsko, in pa — moji sivi lasje tu gori. In oboje nosim nazaj v svojo rojstno vas. Za otroke pa že upam najti tam gori krstnega botra ...« 

Prepričan sem, da se bo našel v Sloveniji vkljub vsemu tudi skromen kruhek za tega mladega in popolnoma osivelega moža, ki se po 21 letih vrača iz Rusije, kjer ni našel raja, kakršnega obetajo oni naš) komunisti, ki niso še bili tamkaj.

Slovenec, 6. september 1936

• Jakob Štupar (1895 - 1968)
• Ana Štupar - roj. Lamzina (1902 - 1985)
• Albert Štupar (1929 - 1956)
• Ina Štupar - por. Pertot (1931 - 2000)
• Henrik Štupar (1934 - 2006)

Po vrnitvi v Slovenijo je družina živela v Mekinjah, v skromnih razmerah, v najemniškem stanovanju ...

Jakob Štupar 

(obstaja le fotografija z njegovega pogreba, ni ga bilo na pogrebu njegovega najstarejšega sina leta 1956)

Ana Lamzina - Štupar

Henrik Štupar

Ina in Albert Štupar

Črnilo drugo, drugi časi 

in jaz že davno nisem to, 

kar bil sem v stepi, v ruski vasi: 

mladost, norost, vse je prešlo — 

to so le misli, so spomini na novo v — 

stari domovini ...

Radivoj Peterlin - Petruša