Poslednji dnevi Puškina

Začetkom meseca oktobra 1836. se je Puškin preselil v mesto Petrograd, na Mojko k Nevskemu mostu, v hišo kneginje Volkonske. Kmalu zatem so se po mestu začele širiti različne lažnive govorice, popolnoma nelaskave za družinsko čast Puškina. Zatem so se pojavila anonimna pisma, ki so prisilila Puškina, da je pozval na dvoboj sina holandskega poslanika Dantesa de Gekerena.
Dvoboj so izvedli 27. januarja 1837. ob petih popoldne. Za kraj dvoboja je bil določen mali trg za komandantsko dačo na Črni Rečki. Dvoboj se je žal v resnici vršil. Puškinov sekundant je bil polkovnik Dansac, Dantesov vicont d´ Archlac. Dantes je ustrelil prvi — in Puškin je med padanjem vzkliknil: »Je crois, que dai la cuisse fracasse«. Nato se je malo dvignil, oprl na levo roko in ustrelil kot drugi na vrsti — in Dantes je padel. Ko je Puškin opazil, da teče Dantesu kri iz prsi, je vzkliknil »bravo« in vrgel pištolo v stran. Puškin je bil ranjen v desno stran trebuha, krogla mu je zdrobila gornji del kosti med stegnom in bokom ter globoko prodrla v trebuh, kjer je obtičala. Rana je bila za takratne razmere smrtna. Puškina so posadili na voz in odpeljali domov. Pri vratih v hišo je srečal Puškina njegov osebni sluga in ga skrbno nesel po stopnicah. »Ali si žalosten, ko me neseš?« ga je vprašal Puškin. Slekli so ga in položili v kabinetu na posteljo. Vstopila le žena. Prijel jo je za roke, jih prižel k ustnam in dejal: »Hvala bogu, še sem živ. In Ti si poleg mene!« Na vprašanje zdravnika, ali ne želi videti koga svojih bližnjih, je Puškin obrnil svoje oči h knjižnici in rekel: »Zbogom, prijatelji!«
S kom se je ta trenutek poslavljal, ali z živimi, ali z mrtvimi prijatelji — je neznano. Nato je zaspal v smrtni boj, ki je trajal 45 ur …
Tik pred smrtjo je Puškin nekoliko oživel, obraz se mu je zjasnil, oči so se mu bistro odprle in dejal je: »Končano je življenje! Težko diham, duši me!« — in največjega ruskega poeta ni bilo več. Smrt je nastopila tri četrt na tri popoldne dne 29. januarja 1837 (ruski koledar).

Gerbelj - Ruski poeti

Jutro, 24. maj 1923