Pred dnem vseh mrtvih

 Ni ga b’lo — in ni ga več.

Napis na starem vaškem pokopališču.

Jutro (1932) - L. Mrzel—Frigid: Čudno je, kako smo ljudje različni v svojih odnosih do mrtvega in pa do živega človeka, živemu pogostem ne damo, da bi živel — pred mrtvim pa zmerom snamemo klobuk. O mrtvem so že naši davni predniki sklenili: nil nisi bene (o mrtvem smeš govoriti samo dobro), a da bi kdo zapovedal: vivis nil nisi bonum (živim mora biti samo dobro) tega se vsa zgodovina človeštva od davnega početka ni spomnila do danes. Toda stvar je precej bolj preprosta, kakor se vidi na prvi pogled, človek je v živem stanju zmerom prav za prav neke vrste dvomljiva vrednota: ne da se tajiti, da je lahko dober in lep, nihče si ne bi upal trditi, da človek ni morda velika pridobitev in tako rekoč blagodat za narod in za domovino, ampak kdo ve, kaj se bo jutri zgodilo z njim. Kdo ve, ali se ne bo jutri izpridil in ne bo jutri začel žlahti, srenji in vsemu svetu delati križev in težav. Mrtev človek pa to je čisto drugačna stvar v knjigi njegovih računov je potegnjena zadnja črta — če je izkazan minus, mu noben revizor ne more več do živega,če je izkazan plus, blagor njegovemu spominu — vso večnost ga ni bilo in svet je izhajal brez njega, potem je malo bil in zdaj ga spet vso večnost ne bo in svet bo spet približno tako izhajal. Zahvaljen, da je bil, zahvaljen, da ga ni več. De mortuis nil nisi bene!

Na svetu je že tako, da menda samo človek lahko razmišlja o življenju in smrti. Volkovi najbrž prav nič ne razmišljajo o teh stvareh, in kadar ubijajo tuja življenja ali kadar izgubljajo svoja, jim prav gotovo večnost nikoli ne prihaja na misel. Toda volkovi in ljudje najbrž mnogo rajši živijo kakor umirajo. In ko je človek nekoč v davnih, pradavnih dneh prvikrat zajokal za nekom, ki mu je bil drag in mu je umrl, in je vrgel nakit z vratu in nekaj rož za njim, prav gotovo ni zajokal in ni vrgel rož samo v imenu svojega neznanega Boga: prav gotovo je tedaj na dnu svoje temne duše mislil bolj nase in na svoje življenje kakor na kogarkoli in na karkoli pod soncem. Vsako svidenje s smrtjo na svetu pomeni za človeka predvsem spoznanje, kako majhno in krhko je njegovo lastno življenje, in vsako srečanje smrti mu lahko samo še poživi zavest, kako sladko je živeti in biti človek. Svojih mrtvih se spominjamo vsako leto in dan, da bi se toliko bolj živo domislili sami sebe.
Samo otrok se spominja mrtvih, kakor bi se jih moral kristjan.
Dobro mi je še v spominu, kako je bilo, ko mi je v prav zgodnjih otroških letih umrl oče. Nikogar nisem imel tako rad kakor njega in toliko majhen in nerazumen sem bil, da mi je bila čisto neznana stvar, kako je to, kadar človek umre. Niso mi dali, da bi šel za pogrebom. Na oknu sem slonel in sem gledal, kako se je sprevod pomikal mimo hiše, in na moji duši je ležala vsa tista neznanska žalost, s katero so me navdali vsi razjokani obrazi velikih ljudi, vse črne barve po hiši, ves vonj po dogorelih svečah in po mrtvem človeku in vsa tista nervozna zbeganost, s katero so ljudje tekali iz sobe v sobo in so nosači s hrupno, brezobzirno besedo vpraševali sredi mrtvaške tišine, kjer so še neke pozabljene stvari in ali res ni nikjer nobenega kladiva. Slonel sem na oknu in sem gledal, s kako resnimi obrazi ti ljudje odhajajo in odnašajo mojega očeta v tisti čudni, črni, nerazumljivi vrsti — in nekateri med njimi so se prav nalašč za to stvar pripeljali od nekod daleč. Z neznano grozo v srcu sem jih vprašal, kar jih je ostalo v hiši: Kaj se ata zdaj nič več ne vrne domov? — Kako se bo vrnil, so mi dejali v odgovor, saj je vendar umrl — jaz nisem mogel razumeti vsega tega, samo to sem razumel, da ga zdaj ne bo več nazaj, bruhnil sem v jok in sem planil na vrata, da bi vsaj še tako dolgo tekel za njim, dokler je blizu nas, pa so me
zajeli, obrisali so mi solze z oči in me začeli tolažiti: Ne bodi no tako neumen, saj se še vrne. — In tej prijazni besedi sem skoraj verjel.

In živo se spominjam, kako je bilo potem, vse tiste dni po pogrebu. Brez tega človeka si jaz skoraj nisem upal živeti, brez tega čudovitega, najboljšega človeka na svetu, za katerega ni bilo nikoli nobene zadeve, da je ne bi bil mogel urediti in poravnati. Nikogar si nisem upal več vprašati, kako je zdaj z njim, ali se jutri že vrne. Na tihem, najbolj sam pri sebi sem pač že zdavnaj vedel, da je šel in da ga nikoli več ne bo. Moje srce pa vendar še ni moglo dovoliti tega strahotnega priznanja, in kadar sera zvečer legal spat in sem sam polagoma podremaval pri goreči luči, tedaj sem ga še dolgo videl večer za večerom, kako je sedel za mizo v svojem sivem lodnastem suknjiču, kakor ga je bil zmerom nosil, bled in žalosten v obraz, z dobrim, tihim nasmeškom pod dolgimi črnimi brki. Tamkaj je sedel za mizo in ni črhnil besede, in kakor hitro sem ga poklical, ga ni bilo več. In potem si ga nisem upal več klicati, nikogar si nisem upal klicati, naj pride, da ga bo videl — in tako se je še dolgo zgodilo marsikateri večer, da sva slonela vsak na svojem koncu in sva bila tiha drug z drugim. — Ne vem, ali more še kdo drug tako rad imeti nekoga kakor otrok. Naibrž ne more. Samo otrokova ljubezen in vera lahko prikliče nazaj tistega, brez katerega se mu ne da živeti in ki je zanj največja stvar pod soncem. Samo otroška ljubezen zna zaslutiti vso dragocenost človeka in zato zna samo otroška ljubezen obujati od mrtvih.

Zdaj padajo mrka jesenska deževja, stare žene hodijo po ulicah s polnimi naročji krizantem, žalostni vonj po Vseh svetih veje z obrazov in iz trgovskih izložb. Dame so v črnem. Avtobusi, ki neprestano vozijo iz središča mesta do pokopališča, so zmerom natrpani ljudi. Starci, ki so vse leto pozabljeni in brez opravka ždeli po žalostnih podstrešnih sobah, so prišli na dan, da se na grobovih svojih otrok in snah še pokažejo žive, da gomile obsujejo z belim peskom in s staro, velo roko oplevejo na njih, kar poganja rož. Slabo oblečeni napol odrasli fantje hodijo na grobove svojih očetov in mater, se spotoma skozi dež razgovarjajo o dvojkah in aeroplanih in tako neznansko prijetno se jim zdi, da smejo malo pobrskati s tistimi svojimi otročje prijetnimi motikcami, ki bi jih človek skoraj za vse bogastvo tega sveta ne dal iz rok. — Tako gredo v procesijah na pokopališče, starci in starke, žene, otroci in možje, da se dostojno spomnijo svojih mrtvih.
Toda nihče se ne more spominjati mrtvih, ne da bi mu bilo največ do lastnega življenja.

L. Mrzel—Frigid

Jutro, 30. oktober 1932