Igre meglic

V poletnem se dnevu, v gorah dogaja se, igra narave. Veter igralec je glavni igre te in še kake druge.

    

Veter je na potezi. Čaka!

V majhnih, nam nevidnih, kapljicah se tvorijo meglice, iz njih se dvigujejo bele megle. Vrtinci jih dvigujejo v nebo, jih vrtinčijo in pretvarjajo. Ta trenutek je vse belo, v naslednjem hipu se razkriva gora. Kot velika glava, saj je res Glava, ki se visoko nad dolino, boči nad praznino. Razdrapan greben se vleče, strmo pada iz rezi v skalne globine, na vrhu omejuje črto neba. Veter za trenutek postoji, se narahlo prikloni in močneje pritisne skozi povsem odprta vrata. Val bele megle, oblak, ki se je navlekel, se zavije in lomi. Pih, ki ga slišimo je ravno prav usmerjen, da zopet razkrije vso sivine polno steno in njene posamezne strmali. Kdo bo močnejši, kdo bo najboljši igralec igre te? Nagrada?
Nagrade narava ne pozna. Izumil jo je človek, ki ne ve, da nagrada je življenje. Odmerjen čas mu ne seže v globino spoznanja, le materia ga veže na ta svet. Križ jekleni stoji na vrhu. Simbol in znamenje. Tiho se vse dogaja brez glasov, le vetrnica kleplje obrate kot za stavo. Tiho stopa mlad par po robu nad globino. Kdo ve kaj ga čaka, danes, jutri, v času lepem ali slabem?
Kraljestvo koga je ta svet? Vetra, ki igra le po svojih uveljavljenih pravilih. Včasih milo pihlja, včasih glasno buči in ruši, a gora ne zmore. Kraljestvo človeka? Nasproti temu se pojavi dvom. Igra rojstva, življenja in smrti nam je le kratek dih. Veselja v tem, spoznanja, res ni. Visoko zgoraj pogled nam kvari neumnost vsakdanje borbe za denar, prevlado. Sedaj so na vrsti za igro to oblaki!
Oblaki zakrijejo steno. Goro spravijo v položaj, ki jo obenem brani pred poželjivimi pogledi, a ob tem tudi ona ne ve, kaj jo v naslednjem trenutku čaka. Napetost raste. Nič ne vidim, neslišno vpije igralec, ki je zaenkrat še brez imena. Poimenujmo ga Pobalin, ker je tak že od rojstva. V kakšni obliki pa nastopa ta Pobalin? Njegova vloga je precej nepojasnjena, a dokaj selektivno usmerjena. Z vnašanjem razdora si krepi položaj. Kako pa mu to uspeva, bo kdo vprašal? Preprosto zmeraj si na strani močnejšega. Ko je več oblakov je tam, ko je veter premočan stopi naš igralec pobalin, na drugo stran. »Ja kaj pa je to posebnega,« se oglasi glas dolinskega moža.
Iznenada, segajoč visoko nad vrhe, se pojavi še en igralec. S svojo svetlobo zakrije položaj. To je Sonce. Prihajajoč vsak dan, večno sije nad nami. Njegova volja je neznanska, v poletja času kraljevska moč in drža visoka je vsem znana. Igro opazuje zviška, kot sodnik in ne igralec, poteka ne spreminja. Čista je njegova vloga, nič kaj pobalinska. Le oblak, ki senco dela nad goro, brani soncu, da bi zmogel življenje takrat mlademu vrniti. Vsemogočni na gori, ki kot Turska gora nosi ime vse prevečkrat krvavi davek si je vzel.
Zmagovalec! Cilj igre je bil jasen. Zmaga je odšla v prave roke. Spoznanje se kot sladkogrenko iskanje jutrišnjega dne razlije med vse prisotne. Tisti, ki je bil le za trenutek na tronu slave se je res povzpel najvišje, a je tudi padel najgloblje. Pobalin se je kot vedno znašel na pravem mestu. Veter bo ob tem, ko bo nosil skrivnosti polno lovoriko, spoznal resnost položaja in raznosil bo glas o pobalinstvu našega Pobalina. Tako ga bodo spoznali vsi, ki iščejo in razumejo kolikšna je cena pobalinske (pod)kupnine v igri, ki prihaja vedno znova in znova.

Boris Štupar, 28. junij 2011