Jezerce na Mali

Tišina in mir sta nevajenemu miru skorajda glasna. Na gladini začasnega jezerca se pred sončnim zatonom, v čistini vode, razločijo le še slabotni odsevi.

Zasneženi Grintovci se kot kulisa še skrivajo v oblakih. Ob tistem trenutku, ko gore pokažejo svoje zasnežene obraze, nas opomnijo. Nekaj časa bo vzpenjanje na vršace preveč zapleteno in nevarno. Trud in veselje sta trenutno v nesorazmerju z nevarnostjo. Sicer je res, da s prostim očesom, takole na daleč snežni plazovi zaradi beline niso vidni, a podroben in povečan pogled, na zaslonu ekrana že razkriva stalnico zimskega dela narave.

Pod snežnim zametom največje vrtače na Mali planini je močno deževje in taleči se sneg na še zmrznjenem dnu pripravilo lepo presenečenje. Voda, ki se je na svoji poti navzdol za nekaj časa ustavila in nabrala v kotanji, je značilno zelenkaste barve. Nasploh je deževnica, ki priteče iz streh dobra tudi za tople napitke. Kava in čaj sta dobrega in značilnega okusa, ki se ga kmalu privadiš ter navadiš.
Lesene bajte samevajo v svoji samoti in le iz domov se vrtinči tanek dim. Drobni sledovi na snegu pričajo o raznoraznih prebivalcih planine.

Sonce, ki se bo poslovilo od našega videnja dne, se za danes že poslavlja na zahodu. Tudi mi se odpravimo tja in pod Poljanskim robom zajamemo dogodek.
Za bodečo ograjo preplašimo gamsa, ki se poženeta v odrešujoči gozd. Iz njega nas opazujeta, a med nami je žica kot meja, ki je ne prestopimo. Smo vsak v svojem svetu.
Daleč za globoko dolino se žarki prebijajo in osvetlijo gorsko verigo Krna. Pa kaj še hočeš več. Tudi na planinah je lepo, če se lahko zadovoljen in srečen z malim na Mali, vračaš domov.