Lom - Novina

Na Lomu je vetra piš naredil polom in pravo razdejanje. Beseda lom pa ima tudi drug prizvok in pomen. O tem je pisal Robanov Joža.

Novina

Kmet v hribih ima velike njive in travnike, dobi na njih pa le en pridelek na leto in še ta včasih zelo skromen, kar pa ni nič čudno, saj se nahaja veliko kmetij v nadmorski višini 1000-1300 m. Zato mu domači pridelki ne zadostujejo za preživljanje številne družine. Dokupiti pa moke in drugega živeža v prejšnjih časih ni bilo mogoče, ker je bil dovoz pretežak in predrag. Kmet je bil prisiljen pridelati živež na svoji zemlji in ni smel gledati na trpljenje.

Kakor je hribovskemu kmetu primanjkovalo na njivah pridelanega živeža za ljudi, tako mu je primanjkovalo tudi krme in paše za živino. Pašnike mu je prerasel gozd, in živina je stradala poleti in pozimi.

Obojno pomanjkanje je krotil z novinami. V ta namen je posekal leskovo, jelševo in vratikovo ali brezovo gošo ali pa je smrekov ali bukov gozd dal posekati na »frato«, hosto je požgal in v tako pripravljeno zemljo posejal ajdo, pšenico ali rž. Včasih tudi krompir.

Kako je napravil novino (v Lučah požar, drugod laz imenovano)?

Vzeli so sekire ročnice (težke ravno prav za eno roko), rakun (težji na koncu navzdol zakrivljen nož za skleščevanje vej, veje z njim na drobno razklestijo) in srp za spodbiranje in so odšli na prostor, določen za novino.

Pa začnimo v imenu božjem, je rekel gospodar. Nato je začel eden »spodbirat «, to se pravi, požel je s srpom praprot, travo, srobot in drobnejše vejice po tleh. Če ni »spodbrano«, se lom ne posuši, zato se slabo požge in pridelek je slab. Drugi so se razporedili v vrsti in v širini ene »postati« začeli sekati.

Sekati so morali kolikor mogoče nizko pri tleh, da jih štori niso ovirali pri žganju, to se pravi ko so novina ali bolj prav povedano »lom« žgali. Ena »postat« je širina, katero so lahko vzeli naenkrat, kadar so žgali. Nasekana drva, kar je bilo predebelih ali krivih, so znosili na grmade, da so jih jeseni ali pozimi zvozili domov. Goli, ki so bile primerne za plot, so znosili v kraj, na mesto, kjer so pozneje zgradili plot. Ravno tako tudi drobnejše goli, ki so bile primerne za kolje v plotu. Veje so na drobno »seštrigljali«, to je, razklestili in jih potem zložili v vrsto(lom), približno za en komolec na debelo, v celi širini in dolžini ene postati, to je od začetka pa do vrha novine. Drva, ki za plot niso bila primerna ali potrebna, so razsekali na približno 1m dolge komade, jih olupili in razcepili ter zložli na že zložene veje, da so se dobro posušile. Prav tako so delali tudi v drugi in tretji postati.

Posekali so za ajdo v drugi polovici maja, ko je bilo listje že lepo zeleno, najpozneje pa do srede junija. Lom je bil približno v enem tednu suh, kakršno je bilo pač vreme.

Za žganje novine so imeli pripravljene železne grebljice, nasajene na 4-5 m dolge rante, ki so jih morali prej par dni položiti v vodo, da so se dobro zamočile. Če bi šli žgat z grebljicami na suhih ratiščih bi se ti v dostikrat precej močnem ognju prehitro vžgali in sežgali, železne grebljice bi pa ostale v ognju.

Že prej so si nacepili in nasušili treske. Ko so šli žgat, je vsak vzel grebljico in šop tresk, katere je na vrhu ali zgornjem koncu novine zažgal in z njimi podtikal ogenj v lom. Če je veter vlekel od spodaj navzgor in če je bil lom suh, je kmalu zaplapolal ogenj v celi širini postati. Zdaj je bilo treba z grebljicami lom in ogenj pomalo navzdol pritegovati, pa tudi žerjavico in zaostala drva, ter paziti, da se ogenj ni kje pretrgal. Če se je ogenj kje pretrgal, je bilo treba tam spet podtakniti ogenj, da ni nastal »volk«. Volk je bil tam, kjer je ostalo zeleno - nepožgano. Volk je bil trd pri kopanju in na njem je bil slab pridelek. Če je bil dober veter in dober ogenj, poleg tega pa še sončen, vroč dan, so ljudje pri tem delu trpeli hudo vročino in žejo, ker so imeli tik pred seboj ogenj, za seboj pa sonce. Še dosti slabše pa je bilo, če je veter prenehal ali potegnil navzdol. Takrat je ogenj opešal in v vsem dimu so morali lom pritegovati z grebljicami navzdol ter znova in znova podžigati. Kaj se to pravi, ve samo ta, ki je novino že nekajkrat pri slabem vetru žgal. Tudi to se večkrat zgodi, da jih od muke in vročine vse preznojene nalije dež. Žejo si pri žganju novine lahko gasijo s čajem, črno kavo ali kuhanim sadjem. Kdor pije mrzlo vodo, se kmalu strese in obnemore. Še slabši je sadjevec - mošt.

Pripovedovali so, da sta dva »purgarja« videla, kako so nekje novino žgali, pa je eden rekel: »Vidiš prekletega pavra, kako vleče žgance iz pekla, po smrti nama bo pa za stolček, da bova noge na njem držala.« Drugi mu je pa odgovoril: »Nikar tako ne govori. On v tem življenju veliko trpi, midva imava pa zdaj nebesa. Morda bova midva po smrti njemu za stolček.«

Če so dobro požgali, se radi pohvalijo: »Tako smo požgali, da je bilo kar belo za nami (veliko pepela).« Če so pa požgali slabo, pa rečejo: »Saj smo samo potrebili, požgali pa nič.«

Ko je novina požgana, gospodar poseje ajdo, navadno sivo, če so pa požgali pozno, proti koncu junija ali že prve dni julija, pa poseje črno ajdo (če jo more kje dobiti), ki prej dozori. Včasih je kdo še na Gospodinje (2. julija), ko je sejem v Železni Kapli, prinesel seme in ga posejal. Če bi bila ugodna jesen, je ajda že dozorela, če je pa prej nastopila slana, je bil pa pridelek uničen.

Ko je bilo ajdovo seme posejano, je morala nastopiti vsa družina z motikami in seme zakopati. To je bilo mučno in zamudno delo. V tleh je bilo veliko jelševih korenin, na gosto stkanih, zato je bilo kopanje trdo, četudi je bila zemlja od ognja nekoliko zrahljana, pa hiteli so, kolikor so mogli, in če je kdo količkaj zamudil, se je že znašel na repcu. Zaostal je in zelo težko dohitel vrsto. Zdaj je bilo treba novino še ograditi s plotom, da pridelka ni uničila živina in divjačina. Plot je bil lahko zgrajen, tako da je bil vsak par kolja zvezan med seboj z okroglimi trtami, zvitimi iz smrekovih vej. Na trte med kolje se je položila gol, na to spet trte itd. Navadno pa je bil plot turški, pri katerem se trte niso rabile, pač pa se je kolje postavljalo na goli.navzkriž. Tak plot je govedo kar zadržal, za koze je pa bilo težko zagraditi. Ta zlomek je preskočil visok plot, če pa preskočiti ni mogel, je pa čez kako luknjo zlezel. Če je bila za novino posekana vratikova (gorska jelša) goša, ki nima dolgih goli (rant) za plot - je pa zelo gosta, - so morali plot kar splesti iz stoječih (neodsekanih) vej. To je bila pa tudi neke vrste umetnost.

Zdaj ima ajda dobre tri mesece časa, da raste, cveti in zori. Če na njenem cvetu čebele kaj prida naberejo in jo obenem oprašijo in če ji prizanese še poleti toča, jeseni pa slana, je navadno kar dober pridelek. Proti koncu septembra jo požanjejo in zložijo v kope. Ostrvi so si pripravili že spomladi, ko so gošo sekali. Če je bilo med jelšjem dovolj mladih smrek, so tem odsekali vrhe približno dva metra visoko, štore pa olupili, da so se dobro posušili, ti so jim služili za ostrvi, če pa teh ni bilo, so ostrvi nasekali drugod in prinesli v novino ter jih vsadili na primernem kraju. Pri ajdi so snope nalagali na ostrvo navzkriž in jih ni bilo treba nič privezovati, ker so se sprijeli med seboj, pri rži pa so za pest slame s klasjem vred zavili okrog ostrvi in na drugi strani dali na snop, na to se je položil drug snop in tako v krogu zmeraj više do vrha.

Tu se je zadnji snop privezal in na vrh so dali še kapo. To je bil snop, ki se je nataknil na vrh ostrvi tako, da je bila rtina zgoraj. Tako naloženih kop je bilo včasih kar precej in če je kopa dala en piskrič (škaf, mernik) zrnja, so rekli, da je bila ajda lepa.

Takoj, ko so ajdo poželi in zložili v kope, so posejali rž in jo zakopali, tako kakor spomladi ajdo.

Ko se je v približno štirinajstih dneh ajda ali rž posušila, jo je bilo treba spraviti domov. Če je bila novina v takem kraju, da se je moglo z »garami« (enoosovni voz) do nje, so snope rahlo in previdno pobrali raz kope, da se zrnje ni razsipalo po tleh in zgubilo in jih znosili na gare ter z voli ali konji zvozili domov. Dostikrat pa je do novine držala samo ozka in strma steza. Takrat je bilo treba snopje znositi skoz do doma ali vsaj do tja, kamor se je moglo z garami. To nošnjo so imenovali »nosačija«. Če je bilo domačih premalo, so morali najeti nosače. Takrat je eden od njih jemal snopje raz kope, ga ravnal (zlagal) v butare ali bremena tako, da je bilo vse klasje in zrnje skrito v sredini butare, in jih močno zvezal z vrvjo. Te butare so potem nosači nosili na »cilje«, to se pravi, razdelili so stezo na toliko delov, kolikor je bilo nosačev. Potem je prvi nesel butaro iz novine do drugega, ta jo je prevzel in nesel do tretjega itd. do gar. Prvi je medtem prinesel že drugo butaro do naslednjega in tako so butare ves dan romale od nosača do nosača, potem pa na garah domov na skedenj. Seveda so se pri tem nosači zmučili in preznojili do kraja, zato je morala biti zanje pripravljena pijača in dobra hrana. Če so bili nosači pametni in so se lepo razumeli, so nosači zdržali tudi po več dni, če jih je pa kdo razdražil in so si začeli nagajati, takrat je bilo pa ojoj.

Tako je pripovedoval naš pokojni pastir Tomaž, da so nekoč nosili rž iz Podbreškega košaca, pa je bahač, ki je bil ponosen na svojo moč, začel spraševati, kje imajo bika. On si je pa mislil: Ti bom že dal bika, da ga boš imel dovolj. Pohitel je v novino in prinesel dvakrat v tem času, ko se je oni bahač enkrat samkrat vrnil. Obe butari je zvezal skup. Zdaj pa imaš bika, si je mislil. Oni bahač si je to dvojno butaro naložil, pa se je po nekaj korakih zvrnil z njo pod stezo. Preden jo je zavalil spet na stezo nazaj, je Tomaž prinesel že spet drugo butara in bahača priganjal, naj nese hitro naprej, da ne bo vseh zadrževal pri delu. Oni siromak se je pri tem biku zmučil tako, da je zvečer že čisto pri tleh nosil svoj konec hrbtišča.

Iz vsega tega se vidi, da je z novino veliko dela, trpljenja pa tudi stroškov. Vendar, če je dobro leto, se novina splača že pri ajdi, če pa ajda odreče, je še vedno upanje, da bo prihodnje leto rž bolje obrodila. Le večkrat se pa uresniči stari izrek, da kar se v novini pridela, se tudi v novini sne. V vsakem primeru pa ena korist od novine kmetu le ostane: Potrebljen in obdelan pašnik in to za kmeta živinorejca veliko pomeni.

Kmeti so svoje goše zmeraj radi dajali za novine takim, ki svoje zemlje nimajo. Tako je novina dala kar lep prispevek k prehrani prebivalstva zmeraj, posebno pa ob prvi in drugi svetovni vojni, ko je bila moka na karte in še dobiti je ni bilo mogoče.

Še to sem pozabil omeniti, da so v novini med ajdo ali pa tudi samo zase sejali tudi repo, ki je navadno dala lep pridelek. Repo so potem naribano in skisano - kakor kislo zelje - rabili za hrano, neskisano pa za krmo živini.

Prostor, kjer je bila novina, je bil nato nekaj let dober pašnik, potem je pa goša spet na novo zrasla. Po deset do petnajst letih so na tem prostoru novino spet lahko naredili. Če so pa tak prostor pogozdili, je pa gozd uspeval zelo lepo.

Zdaj je novino napraviti dovoljeno samo še tam, kjer je prostor priznan za pašnik, drugod ne več. Tako je kolobarjenje med pašnikom in gozdom nemogoče, kar je v škodo pašniku, gozdu in vsemu gospodarstvu hribovskih kmetov, ki zdaj samo še životarijo, in se borijo za svoj obstanek.

V nekaj letih, če bo šlo tako naprej, bo tudi novina pozabljena kakor že toliko drugih zanimivosti.

Jože Vršnik

PV 1962