Ko so ljudje še vedeli za svojo smrtno uro

Prej je vsak človek vedel, kdaj mora umreti. Če mu je bilo namenjeno, da bo utonil, tedaj je lahko vse življenje sedel na peči, naposled je vendarle utonil. Če mu je bilo namenjeno, da ga bodo raztrgali volkovi, je moral iti v les, če ne so ga prišli iskat v kočo. Zato je bilo življenje takrat zelo težko. Ljudje niso vedeli, kje se jih glava drži.
Nekoč je hodil gospod Bog po lesu in zagledal kočo. Iz nje je stopil človek. S kremenom si je napravil ogenj, zažgal gozd in ko so se plameni razlezli široko naokoli, je pristavil lonček z vodo.
»Kaj vendar delaš, bedak?« se je ustrašil Bog.
»Vodo grejem, kakor vidiš.«
»Zakaj pa zažigaš ves les! Ognjišče bi si napravil!«
»Je mar moj sorodnik, tale les? Saj bom tako jutri umrl. Naj gori.«
»Tako torej«, je dejal Bog, »odslej ne boš več vedel za dan svoje smrti.«
Minilo je precej časa. Bog je spet srečal tistega človeka, kako je oral in sejal.
»Čemu seješ?« ga je vprašal,
»Da bo kaj zraslo.«
»Čemu ti pa bo tisto, saj si že star in kmalu boš umrl. Nikoli ne boš videl
sadu svojega dela.«
»Kdo ve? Mogoče bom pa videl. Če pa ne bom jaz videl, bodo prav gotovo moji vnuki.«
»Vidiš,« je dejal Bog, »kako je dobro, da ne veš, kdaj boš umrl.«

Ukrajinska pravljica

Mlado Jutro, 13. marec 1932